Da ne bi tovorili preveč prtljage, sta starša obleke in plažne pripomočke poslala po pošti, v kartonasti škatli, prevezani z vrvjo. Običajno nas je pričakala na začetku dopusta, včasih pa šele proti koncu. Pred odhodom sta jo znova napolnila in odposlala domov.
Na plaži sem bil v zgodnjih najstniških letih, kolikor se spomnim, bolj malo. Namesto tega sem dneve preživljal v senci in požiral knjige v količinah, zaradi katerih bi me danes morda poslali na odvajanje. Na srečo je bilo takrat branje še povsem sprejemljiva počitniška dejavnost.
Predvsem pa smo bili takrat komunikacijsko odklopljeni. Telefona v hiši, kjer smo bivali, ni bilo. Izjemoma smo kdaj poklicali pri sosedih ali s pošte, v nujnih primerih pa je prispel telegram. Korčula se mi je zato zdela daljna dežela, čeprav je od Ljubljane po zračni črti oddaljena le okoli 400 kilometrov.
Letos smo teden dni preživeli na kanadskem otočju Haida Gwaii, ki je od Slovenije oddaljeno približno 8.500 kilometrov, torej približno 21-krat toliko kot Korčula. A zato nisem bil 21-krat bolj odklopljen. Ravno nasprotno: na otočju, ki je od drugih delov Kanade logistično tako odmaknjeno, da se domačini poredko podajo na celino, sem s telefonom pri roki ostajal povsem blizu dogajanju v Sloveniji – vročinskemu valu, političnim aferam in domačim razpravam o nogometnem prvenstvu. Ljubljanska sopara, mijiči in baloguni so bili tako ves čas z mano. Na vso moč sem se brzdal, da ne bi objavljal na družbenih omrežjih, a sem vseeno tu in tam pokukal na Facebook in Instagram, da bi videl, kaj počnejo prijatelji in znanci. Bežen pogled na zaslon je bil dovolj, da me je odneslo v domače kraje.
Po vrnitvi domov mi o dopustu skoraj ni bilo treba govoriti. Kolegi, s katerimi sem klepetal, so bistvo že videli v dveh popočitniških objavah, ki sem ju po omrežjih delil tudi zato, da mi ne bi bilo treba vedno znova pojasnjevati, kje smo bili in kaj smo počeli. A zaradi teh objav je zbledel čar sprotnega pripovedovanja o čarobnih gozdovih na oddaljenem otočju, beloglavih orlih, ki smo jih videli skoraj toliko kot nekoč golobov v Benetkah, in spreju zoper medvede, ki lomastijo po podrasti. Ko sem začel opisovati doživetja, so me sogovorniki včasih kar prekinili in mi povedali, da so o tem že brali. Nato smo se vrnili k domači politiki in lokalnim tračem.
Zdaj se sprašujem, kako daleč je treba iti, da si med dopustom zares odklopljen. Lahko v času nenehne povezanosti sploh še doživiš tisti čarobni občutek, da si dejansko nedosegljiv, ne da bi te ob tem moril nadležni FOMO, torej strah, da nekaj zamujaš?
Smo lahko odklopljeni kjerkoli na tem širnem svetu? Si sploh še upamo biti?
