V sedmem nastropju stavbe nad njima se je odkrušil okenski nadstrešek in zgrmel v globino in se kot sekira zasadil v Graceino čelo. Abdi Fassih, študent univerze Columbia, ki je stal v neposredni bližini, je pretresen opisal razklano lobanjo, Gracein krik, ko se je zrušila na tla, se dušila v mlaki krvi. John Asta, ki je stanoval v petem nadstropju, je videl težak predmet, ki je zgrmel mimo njegovega okna. Na pločniku pod njegovim oknom je ležala Grace. “V grimasi bolečine je komaj vidno še nekajkrat premaknila roke in noge, nato pa jo je odnesla bolečina,” je dejal John.
Graceino bolečino je nase prevzel New York. Župan Ed Koch je z neumno gesto skušal zavarovati mesto pred novimi tragedijami. Nemudoma je uveljavil zakon, ki lastnikom zgradb, višjih od šest nadstropij, narekuje, da vsakih pet let predložijo dokumentacijo o nosilnosti in stabilnosti stavb v njihovi lasti. Mestna uprava nato določi, ali gre za mala popravila ali za temeljito prenovo.
Skratka, z novo zakonodajo v roki se mestna uprava pretirano odzove celo v primeru, ko na strehi neke stavbe opazi izkrivljen žleb in takoj zaukaže zgradbo zavarovati od vrha do tal. Lastniki zgradb vedo, da najemnina varovalnih odrov, napuščev in mrež stane manj kot prenova stavbe.
Zanje je odločitev preprosta, v mestu pa je zrasla nova industrija, ki razpolaga s 480 kilometri napuščev, nadstreškov in podobnih varnostnih konstrukcij. V New Yorku je približno 9000 namišljenih gradbišč, najemnina teh fiktivnih filmskih setov pa je vredna 9 milijard dolarjev. Toda tako je New York ostal brez pogleda na nebo. Vsi v temo zaviti pločniki so v letih pandemije postali smetišča brezbrižnih, raj za podgane, zatočišča brezdomcev in populacije prišlekov. To mesto v mestu, pločniki zakriti s temačnimi, estetsko ogabnimi zelenimi strešniki, imajo vse značilnosti življenja v peklu. Ob njih z ramo ob rami zdaj raste še en kontrapunk sodobne urbanosti. Restavracije, ki so hotele pandemijo preživeti, so se morale preseliti v purgatorij,se vriniti med peklenske pločnike in cestišča, kjer so si izborile pravico do lož, v katerih lahko nudijo nekontaminirano družabljenje. Preostali del cestišča je zabasan z vozili in armado dostavljavcev hrane na hitrih neslišnih električnih kolesih, ki švigajo po mestu kot majski hrošči, kadar je njihova sezona, seveda.
Pekel in purgatorij se razlikujeta od mesta, ki si ga je pred desetletjem zamislil župan Bloomberg, miljarder, ko je mesto nudil ruskim in kitajskim tajkunom. Ti lahko zdaj s 40 nadstropja njihovih 60 milijonov dolarjev vrednih stanovanj uživajo eterični mikrokozmos življenja v Centralnem parku in gladijo svoje avtomobile, ki imajo v luksuznem stanovanju svoje spalnice. Od garaže v 40 nadstropju, vredne desetine milijonov dolarjev, v New Yorku ni pricurljal niti en cent, kot je obljubljal Bloomberg. Bolj kot mesto, ki nikoli ne spi, postaja New York mesto razrednega boja. Eric Adams, novoizvoljeni župan mesta, skuša revščino odstraniti s ceste, brezdomce skuša namestiti v urejena zatočišča. Problem je, da brezdomcem urejena zatočišča brez človeškega stika ne ustrezajo. Ti ljudje,recimo jim raje osebnosti, ki naj bi sodile na dno družbe, so ohranile vrednote, ki smo jih mi, popotniki tega sveta, že izgubili.
