S pisanjem tokratne kolumne sem odlašal do zadnjega dne, čakal sem na odločitev Vlade o dvigu minimalne plače. Pogajanje med dvigom za 7,5 ali 4,2 odstotka se je zaključilo s slednjim – uskladitev dviga z inflacijo ob koncu leta. Baje naj bi to pomenilo 50 EUR. Delodajalci zadovoljni, sindikati so potegnili krajšo. Vsak naj sam presodi, če je to sprejemljivo. Zame je pretresljivo dejstvo, da morajo delodajalci veliko zaposlenim dodajati k osnovni plači zato, da sploh dosežejo minimalno plačo. Samo v javni upravi naj bi bilo takih za več kot polovico prebivalcev Mestne občine Koper. Skratka, ali je minimalna plača sploh minimalna. Veliko odgovornih je pozabilo na dve točki krivulje, minimum in maksimum. O prevojih ne bom izgubljal besed. Torej, v naši preljubi domovini ne znamo določiti minimuma, ne znamo določiti izhodiščne točke. Potrebno je vsaj nekaj znanja srednješolske matematike in osnov teorije sistemov, ko se spopadamo z reformo plačnega sistema v javnem sektorju. Spopadamo se z željami po presežkih, obljubami in zavezami.
Prostor v kolumni ostaja, zato bom samo zastavil pisanje o stavki, saj se nam namreč obeta v več nadaljevanjih. Po dobrem tednu stavke so obeti o trajanju slabi. Koncesionarji v javnem sistemu preliva iz javnih zavodov ne bodo zmogli, tudi ob delni zaposlitvi zdravnikov iz javnih zavodov. Zasebni del zdravstvenega sistema ima zelo omejene zmogljivosti ob relativno nizki kupni moči prebivalstva. Napovedi niso rožnate, kaže na dolgotrajno in izčrpljujočo stavko, vse do konca, bridkega konca. Postavlja se vprašanje, čigavega konca!?
Ne bom se vtikal v stebre in izločitve iz sistema, poudaril bom prepotreben preskok k sistemskim premikom v nagrajevanju zdravstvenega kadra po zgledu prodornih zdravstvenih sistemov. Po pridobljeni samostojnosti in vstopu v EU smo ohranili prenekatere vrednote in merila prejšnjega sistema. Lahko poenostavimo, da je ena od značilnost plačevanje in nagrajevanja tako imenovane vzhodne Evrope dolžina karierne starosti s preprosto urno postavko, začinjena z dodanimi prostimi dnevi, letnim dopustom. Tako se vložki v visoko izobražen kader, ki je nujno potreben za izvajanje dejavnosti, pomembno zmanjšajo. To še posebej velja za vse storitvene dejavnosti. Med te seveda sodi tudi zdravstvo. V prodornih zdravstvenih sistemih zato spremljajo in merijo, ob storilnosti, predvsem kakovost in varnost opravljenih storitev. Za stimulativno nagrajevanje zaposlenih in dobrobit uporabnikov v zdravstvenih sistemih – pacientov. To bi lahko oziroma bi moral biti izhod iz pat pozicije. Žal nisem optimist. Profesionalno analiziram zdravstvene sisteme, posebno našega. Tega premika v našem zdravstvenem sistemu ne zaznavam.
Naj sklenem, v sedanji stavki žal ne velja tista znana, da ob prepiru dveh, tretji dobiček ima. Tokrat je tretji pacient in ta izgublja, zato ne pozabimo, da smo potencialno vsi pacienti.
