DORJAN MARUŠIČ: POLETNE ZGODBE

Poletje je čas dopustov, počitka in branja – a letos smo namesto tega spet dobili obilo drame. Zamenjava oblasti, prevzemanje vajeti in soočenje z znano resnico, da denarja nikoli ne bo dovolj za vse želje, so poskrbeli, da je bilo poletje vse prej kot mirno. Računstvo snovalcem reform plačnega sistema očitno ni domače, zato po vsaki nastane finančna luknja, razlike med skupinami javnih uslužbencev pa niso bistveno manjše. Zakaj vsaka nova oblast odkrije finančno luknjo? Na področju zdravstva so bile projekcije jasne že decembra lani. No, rebalans proračuna pa je vseeno prinesel dodatnih 700 milijonov evrov. Kam bodo šli, naj vsak presodi sam – ali pa sledi porabi.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Presenetljivo pa čakajoči pacienti od pomladi niso več osrednja tema – morda pa gre res le za politični problem, pacienti pa se bodo znašli sami. Morda pa nas prav ta iznajdljivost dela srečne. Slovenci smo namreč končno dobili uradno potrdilo o sreči – po raziskavi Univerze Purdue iz ameriške zvezne države Indiana o povezavi med dohodkom in srečo. Objavil jo je ameriški ponudnik finančnih storitev Remitly: vsako povečanje dohodka dvigne »subjektivno dobro počutje«, a obstaja točka nasičenosti, po kateri dodaten zaslužek ne prinaša več sreče. Slovenija naj bi bila edina država, kjer povprečna plača presega to »ceno sreče« – in sicer za kar 16,3 odstotka. Ob pogledu na položnice si torej lahko rečemo: to je le občutek, znanstveno smo srečni. Očitno smo edini, ki smo osvojili srečo na obroke, zadovoljstvo z variabilno obrestno mero in optimizem brez kritja. Rešitev je torej preprosta: če ljudje niso srečni, jim ne manjka denarja – manjka jim raziskava, ki bi jim to povedala.

Kolumne pa ne gre končati brez besede o političnem zasmehovanju ustave in burkah v hramu demokracije. Je oblast res tako sladka, da se jo brani za vsako ceno? Eden od Pogačarjevih tekmecev je dejal, da se veseli staranja in pripovedovanja vnukom o tekmovanju z njim. Pogačar, Dončić, Čeh in vsi drugi športniki so naši ambasadorji – povezujejo nas, dvigujejo ugled in ponos. Šport dokazuje, kaj zmoremo z disciplino in spoštovanjem pravil. Politika pa zlahka zaobide ustavo, kliče k odstopom, brani prestopnike za vsako ceno. Ustavno sodišče reče eno, politika drugo, nato pa vsi skupaj krivijo nekoga tretjega. Ustava medtem potrpežljivo čaka v kotu. Politiki se obmetavajo s podpisi, športniki pa nabirajo medalje – morda je to nova slovenska delitev dela. In če bo šlo tako naprej, bo največja nacionalna dilema postala preprosta: kdo bo prej prišel do cilja – Pogačar na kolesu ali slovenska politika na dnu. Zato o mojem dokončnem izstopu iz politike kdaj drugič.