Brez pretiravanja lahko rečem, da sem veteranka različnih proslav. Že kot čisto majhna sem hodila z očetovo godbo po vaseh na Primorskem, kjer so ob spomenikih, kot je ta Pohlenov, prelepi spomenik Drini, potekale komemoracije ali druge oblike počastitve in praznovanja naše preteklosti. Potem se je vedno pilo, pelo in plesalo. Tudi govori so bili podobni; najprej nekaj o slavni in junaški preteklosti in potem še več o uspešni sedanjosti in največ o jasno začrtani prihodnosti. Prav te smo se takrat najbolj veselili.
Zato mislim, da bo najbolje, da se podam po znani poti. Najprej o preteklosti. Rada imam Newtonovo misel, ki pravi, da stojimo na ramenih svojih prednikov, da bi videli dlje. Zelo preprosto povedano – brez naših prednikov nas ne bi bilo. Dolgujemo jim, ne le svoje življenje, temveč znanje, verovanje, vrednote, spomine, jezik. Čas, ki se ga danes ob tej priložnosti spominjamo, je bil težek čas, v katerem se je zlo izrazilo zelo silovito. Danes je dobil že mitske razsežnosti. Ne samo Drina, številna mlada dekleta in fantje, številne družine so dale svoja življenja za svobodo tistih, ki smo za njimi ostali, da bi lahko živeli to, v kar so oni verjeli. Ne samo mlade, zelo mlade partizanke tudi otroci kurirčki, deklice, kot Ana Frank, v koncentracijskih taboriščih Evrope, razredi gimnazijcev, ki so obležali pod streli okupatorjev v Kragujevcu, in številni drugi mladi (danes bi jim rekli otroci) so bili ubiti, mučeni, zlorabljeni, ker, kot napiše France Prešeren, za nek drug, prav tako grozljiv, a podoben čas, »jim bila je vera čez vse draga«. Verovati je pomembno. Verovati v vrednote, prepoznati moralno vertikalo življenja, kjer kot posamezniki služimo nečemu višjemu in večjemu od nas, služimo skupnosti, ne zgolj lastnemu ugodju in preživetju. To oblikuje naše življenje in potovanje po tem svetu v smiselno početje. Zato so mnogi umrli. Za skupnost, za enakost, za enakopravnost. Za prihodnost. In prihodnost so vedno otroci.
In potem so ti v vojni rojeni otroci zrasli in mitskemu pogledu dodali nekaj človeških razsežnosti. Tako smo v drobovju te svobode skozi razpoke prepoznali vedno nove žrtve naše narodove razklanosti. Kot je to običajno, o tem najprej spregovori literatura, za njo gledališče. In da bi to morda spet končno presegli, se na plebiscitu leta 1990 skoraj vsi do zadnjega izrečemo za svojo državo. In potem se urimo v svoji lastni državnosti in se počasi, skoraj nevidno, spet pogrezamo v svetovno suženjstvo, ki nas z nadvlado kapitala in ujetosti posameznika v nadzor družbenega sistema in delodajalca, za kar smo bili na začetku prepričani, da nam daje samo priložnosti, spet okuje v okove. Težko opišemo sedanjost, bodisi zaradi nerazumevanja, strahu, previdnosti ali vseenosti. Ampak nezadovoljstvo, strah ali zatrta jeza preplavljajo naš svet vsak dan. Globalizacija nam ni prinesla samo potrošniških užitkov, ampak, na neki drugi celini, vsakodnevno streljanje otrok po šolah. Otroke, ki tudi danes še umirajo od lakote, otroke, ki jih naplavlja sredozemsko morje na obale, kjer jih nočejo sprejeti, otroke, ki na smrt prestrašeni ždijo v zakloniščih, ko zunaj odmevajo detonacije. Ampak to niso naše težave, ker je svetovni mir utopija, si mislimo, saj se ljudje zlepa ne bomo odpovedali privilegijem, ki jih imamo na račun drugih ljudi.
Ljudje, ki še vedno, od kovida dalje, živimo v svojih mehurčkih in je naše ozračje naelektreno, svoja življenja živimo po medijih vseh vrst in sort, medij pa smo s svojimi družbenimi omrežji postali tudi sami. Svoja mnenja, informacije, dezinformacije, grožnje in navdušenja, ki jih delimo na svojih profilih, oblikujejo podobo sveta, ki zares verjetno sploh ne obstaja. In v njem smo junaški in samozavestni. Zanimivo izjavo je pred kratkim dal naš politik: »Da bi po zgledu Finske skozi šolski sistem pridobili veščine presoje informacij, pa ostaja vprašanje, ali si ljudje sploh želijo biti nedezinformirani. Na volitvah pogosto, in ne le pri nas, zmagujejo popolnoma neuresničljivi programi, pri čemer se te fiktivnosti zavedajo tako politiki kot volilci.«
Obstaja pa tudi resnični svet. V njem ljudje nismo več pripravljeni pomagati umirajočemu na železniški postaji, invalidu, ki je na ulici padel z vozička, dekletu, ki jo zlorabljajo. In v tem resničnem svetu smo strašanski strahopetci.
Ampak obstaja tudi prihodnost, ki je lahko boljša. Obstaja tudi prihodnost, v kateri se bomo na vseh ravneh posvetili otrokom in mladim. Če ne bomo začeli s prestrukturiranjem porabe virov in spremembo industrijske proizvodnje čisto zares že danes, ko smo zamudili leta, je naša skrb za prihodnost zgolj farsa. Vztrajati moramo v svoji drži, ki je pogum in vztrajanje za mir, in ne za vojno, in vedeti, da so učitelji naše edino upanje. Znanje (ne zgolj informacije), motivacija in opolnomočenost, ki ju dobiš od dobrih učiteljev, ki jim je zate mar, je tisti kapital, ki bo iz otrok naredil ljudi z močnimi rameni. Razumevajoče, čuječe ljudi dialoga in strpnosti. Ustvarjalne in pogumne ljudi skupnosti, da bodo na njihovih ramenih lahko stali naši zanamci.
