Hrvaški duhovnik Krunoslav Karas je s svojimi pridigami o zakonu in partnerskih odnosih odprl vprašanja, o katerih se pogosto govori za zaprtimi vrati. Njegove besede so še posebej odmevne zato, ker prihajajo iz ust katoliškega duhovnika, ki odkrito opozarja, da zakon ne sme pomeniti podrejenosti, poniževanja ali izgube osebne svobode.
V treh videoposnetkih, ki krožijo po družbenih omrežjih, je spregovoril o finančni odvisnosti žensk, nasilju v partnerskih odnosih in pretiranem vmešavanju staršev v življenje odraslih otrok.
Njegovo osrednje sporočilo je jasno: za zdrav zakon ni dovolj, da se dva človeka poročita. Pomembno je tudi, kakšen odnos ustvarita in koliko samostojnosti ter dostojanstva v njem ohranita.
»Ženska ne sme postati odvisna od moškega«
Karas je v enem od nagovorov posebej pozval dekleta in ženske, naj pred poroko poskrbijo za svojo izobrazbo, zaposlitev in lasten vir prihodkov.
Po njegovem prepričanju ženska ne bi smela vstopiti v zakon, ne da bi imela možnost samostojnega preživljanja. Neodvisnost namreč razume kot pomemben pogoj za enakopraven odnos.
Opozoril je na tradicionalno predstavo o zakonu, v katerem je moški tisti, ki zasluži denar, sprejema odločitve in gospoduje, od ženske pa se pričakuje, da bo molčala in ubogala.
Takšno razumevanje zakonskega odnosa je odločno zavrnil.
»Ne, to ni božja volja. To ni tisto, kar želi Bog,« je poudaril.
Ob tem je dejal, da mora biti ženska emancipirana in neodvisna. Z nekoliko hudomušno pripombo je dodal, da ga bo kdo zaradi takšnih besed označil za feminista, čemur se, vsaj deloma, niti ne bi upiral.
Toda razlog za njegovo stališče ni zgolj prepričanje o enakopravnosti. Kot je pojasnil, so ga k takšnemu razmišljanju pripeljale predvsem številne težke življenjske zgodbe, ki jih je poslušal med svojim delom.
»Moj zakon je pekel, vendar nimam kam iti«
Karas je opisal stiske žensk, ki se nanj obračajo zaradi nasilja, poniževanja in razvrednotenja v zakonu.
Nekatere mu pripovedujejo, da je njihovo življenje postalo nevzdržno, vendar kljub temu ne morejo oditi. Nimajo namreč lastnega denarja, zaposlitve ali drugih možnosti za samostojno življenje.
Duhovnik je ponazoril, kako lahko popolna finančna odvisnost od moža žensko ujame v odnos, iz katerega ne vidi izhoda.
Posebej kritičen je bil do vzgoje, ki je dekletom dolga leta sporočala, da je najpomembnejše, da se dobro poročijo.
Toda kaj pravzaprav pomeni dobra poroka?
Karas je opozoril, da se je to pogosto razumelo predvsem kot poroka s premožnim moškim, ki lahko zagotovi materialno varnost. Pri tem pa se je zanemarjalo vprašanje, kakšen človek je bodoči mož in kakšen odnos bo ustvaril z ženo.
Ko se v takšnem zakonu pojavijo nasilje, poniževanje ali nadzor, se lahko izkaže, da materialna varnost še zdaleč ne pomeni tudi osebne varnosti.
Ženska, ki je vse svoje življenje podredila možu in nima lastnih sredstev, lahko ostane ujeta v odnosu, ki jo uničuje.
Prav ob tem je Karas izrekel eno najmočnejših misli svojega nagovora: navzven se takšen odnos lahko imenuje ljubezen in zakon, v resnici pa v njem ni ne ljubezni ne pravega zakonskega partnerstva.
Odkrito tudi o katoliški tradiciji
Duhovnik pri opozarjanju na podrejenost žensk ni ostal le pri kritiki posameznih moških ali partnerskih odnosov.
Dotaknil se je tudi širših družbenih pričakovanj in patriarhalne vzgoje, zaradi katere so bile številne ženske prepričane, da je njihova naloga predvsem poroka in prilagajanje možu.
Posebej odmevno je, da je takšna pričakovanja povezal tudi s katoliško tradicijo.
Po njegovih besedah se ženskam pogosto vsiljujejo predstave o zakonu in njihovem položaju, ki jih sam ne razume kot izraz božje volje.
Ženskam je zato svetoval, naj se izobražujejo, razvijajo svoje sposobnosti, gradijo kariero in poskrbijo za lasten zaslužek.
Obenem jih je pozval, naj ne dovolijo, da bi nad njihovim življenjem gospodoval mož ali njegova družina.
Predvsem pa naj se v zakon ne podajajo nepremišljeno. Dobro naj razmislijo, s kom se nameravajo poročiti in kakšno skupno življenje jih čaka.
View this post on Instagram
»Bežite od mame in očeta!«
V drugem nagovoru se je Karas posvetil še eni občutljivi temi: odnosu mladih zakoncev do njihovih staršev.
Njegov nasvet je bil zelo neposreden.
»Bežite od mame in očeta. Bežite od tasta in tašče,« je dejal ter podobno opozorilo namenil tudi moškim glede ženinih staršev.
Mladim parom je svetoval, naj se, če je le mogoče, izognejo življenju v istem gospodinjstvu s starši in drugimi sorodniki.
Pri tem je poudaril, da ne govori na pamet, temveč na podlagi izkušenj in zgodb, ki jih posluša že dvajset let.
Po njegovem mnenju imajo lahko starši kljub iskreni ljubezni do svojih otrok pretirano potrebo po vplivanju na njihovo življenje.
Težava nastane, ko se ta potreba spremeni v poseganje v zakonski odnos, odločanje namesto zakoncev ali vmešavanje v njune zasebne zadeve.
Karas je bil pri tem zelo jasen: starši se po njegovem pogosto vtikajo tja, kamor ne spadajo.
»Vaš zakon je samo vaš zakon«
Duhovnik je poudaril, da je zakon odnos med dvema človekoma, ki sta se odločila ustvariti svojo družino.
»Vaš zakon je samo vaš zakon,« je opozoril.
Po njegovem prepričanju tisto, kar se dogaja med zakoncema, pripada predvsem njima. Starši in drugi sorodniki zato ne bi smeli prevzemati odločanja o njunem skupnem življenju.
Njegovo opozorilo je mogoče razumeti predvsem kot poziv k postavljanju meja.
Starši lahko odraslim otrokom pomagajo, jih podpirajo in jim stojijo ob strani, vendar to še ne pomeni, da imajo pravico odločati o njihovem zakonu.
Seveda življenje v isti hiši s starši samo po sebi ne pomeni, da bo partnerski odnos slab. Zlasti v času visokih cen nepremičnin je skupno bivanje za marsikateri mlad par nujna ali vsaj smiselna rešitev.
Odločilno je predvsem, ali zakonca tudi v takšnih okoliščinah ohranjata zasebnost, samostojnost in možnost, da sama sprejemata odločitve.
View this post on Instagram
Samostojnost ne pomeni prekinitve odnosov
Čeprav Karas mladim zakoncem zelo neposredno svetuje, naj se fizično oddaljijo od staršev, je njegovo sporočilo mogoče razumeti tudi širše.
Za kakovosten partnerski odnos namreč ni odločilno zgolj to, ali zakonca živita v svojem stanovanju, v isti hiši s starši ali v drugem kraju.
Pomembno je predvsem, ali lahko sama sprejemata odločitve, ohranjata zasebnost in rešujeta nesoglasja brez nepotrebnega vmešavanja drugih družinskih članov.
To je še posebej pomembno danes, ko visoke cene stanovanj in življenjski stroški številnim mladim parom otežujejo popolno stanovanjsko osamosvojitev.
Skupno bivanje s starši zato samo po sebi še ne pomeni nezdravega odnosa. Težave nastanejo, kadar pomoč preraste v nadzor ali kadar eden od partnerjev ne zmore postaviti meja svoji družini.
Zakon ne sme pomeniti izgube samostojnosti
Karasova opozorila o finančni neodvisnosti žensk in odnosih s starši povezuje skupno sporočilo: v zakonu nihče ne bi smel izgubiti pravice do odločanja o lastnem življenju.
Ženska, ki nima lastnih prihodkov in je popolnoma odvisna od moža, je lahko v primeru nasilja ali poniževanja še posebej ranljiva. Prav tako lahko zakonca, ki dovolita, da njuno skupno življenje usmerjajo starši, postopoma izgubita občutek, da sta za svoj odnos odgovorna predvsem sama.
Duhovnik zato mladim ne svetuje le, naj se poročijo iz ljubezni, temveč tudi, naj pred poroko premislijo o svoji samostojnosti, odgovornosti in mejah, ki jih bodo postavili drugim.
Njegove besede so neposredne, toda vprašanja, ki jih odpirajo, so zelo vsakdanja: koliko svobode imamo v partnerskem odnosu, kdo sprejema odločitve in ali lahko v zakonu ostanemo tudi samostojni posamezniki?
