Po prihodu iz vojske, kjer ga vabijo v partijo, pa kot razlog zavrnitve ne pove, da je anarhist, temveč da verjame v Boga, začne sodelovati z zeleno frakcijo ZSMS. Protestirajo proti termoelektrarnama Milje in Plomin. Leta 1987 postane asistent za italijanski jezik in književnost na FF v Ljubljani. Da pobudo, podprto s peticijo, da naj Jugoslavija ne rešuje manjšinskega vprašanja centralizirano, pobuda dobi ime Skupina 88. Pridruži se Odboru za varstvo človekovih pravic. Leta 1990 je bil na listi ZSMS-LS izvoljen za poslanca. Štiri leta je bil veleposlanik v Španiji in na Kubi, ko se je vrnil, je postal državi sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Po sporu z ministrom Ruplom je odšel med novinarje in bil karikaturist. Pridružil se je stranki Zares, bil poslanec in vodja poslanske skupine in leta 2011 skupaj s stranko pogorel na volitvah.
Leta 2013 je postal direktor Pomorskega muzeja Piran.
Letos Pomorski muzej praznuje sedemdeset let. Ko sem prišla v muzej sem zagledala napis Narod brez plovbe je ptica brez kril.
To geslo je zapisal dr. Miroslav Pahor, idejni ustanovitelj tega muzeja, bil je prvi ravnatelj. Kraševec, ugleden zgodovinar, ki je odlično poznal slovensko, italijansko in nemško kulturo. Človek stičišča. Leto nastanka tega muzeja 1954 je tudi leto Londonske spomenice in prehoda cone B, v kateri so bili tudi Koper, Izola, Piran, k Jugoslaviji. Takrat Slovenija formalnopravno prvič pride do morja, dobi svojo obalo, sicer kratko, 46 km, ampak izjemno pomembno. To spodbuja celo vrsto strateških vizij, razmišljanj, nekateri že vidijo možnost razvoja Luke Koper …
… ki je postala gigant.
…ja, ustanavljajo tudi prvega slovenskega ladjarja, Splošno plovbo, ki postane eden od dveh največjih ladjarjev v Jugoslaviji. Ustanovi se Pomorska šola in tudi muzej, ki sicer nastane kot mestni muzej Pirana. V naslednjih letih poskuša Pahor pridobiti in hraniti čimveč gradiva, predmetov, podatkov, materiala, dediščine, povezane z morjem. Od solin, ki so bile v preteklosti pomemben gospodarski temelj Pirana, do ribištva in ladjedelstva. Leta 1967 to postane prvi Pomorski muzej Slovenije. Ime Sergej Mašera je dobil po narodnem heroju, mladem slovenskem mornariškem častniku iz Gorice, ki je umrl v Kotorju leta 1941. Prvotna funkcija muzeja je bila predstaviti in prikazati ljudem, da Slovenci niso tuji morju in Mediteranu in imajo pomorsko zgodovino. Obala Istre, Koper, Izola, Piran vse do Dragonje je bila v kulturno etičnem smislu italijanska. Ribiči, pomorščaki so bili pretežno Italijani oziroma istrsko-beneški. Slovenska pomorska zgodovina pa se začne na obali od Barkovelj pri Trstu vse do Devina. Tam so bili ribiči že tisoč let Slovenci, Kraševci. Z novo razmejitvijo smo dobili obalo, ki je bila s kulturnozgodovinskega vidika pretežno romanska, in drugo v Italiji, ki je bila slovenska. Predstaviti in pojasnjevati vso to zapleteno zgodovino je bil eden od glavnih izzivov kakor tudi dejstvo, da imajo tudi Slovenci svojo dolgo pomorsko zgodovino. O tem smo lani skupaj s Primorsko univerzo izdali dvojno zbirko prispevkov in razprav Miroslava Pahorja.
Zanimivi so na primer podatki o tem, koliko je bilo slovenskih častnikov v avstroogrski mornarici …
Koliko?
Veliko, pa niso bili samo mornarji, temveč častniki, kapitani in celo admirali. Recimo Karel Šafer (Shafer) iz Sežane, pa Anton Haus iz Tolmina, ki je bil poveljnik avstrijske mornarice na Daljnem vzhodu. Wilhelm von Tegetthoff, avstrijski heroj, kultni viceadmiral, zmagovalec viške bitke leta 1866, je bil sicer nemško govoreči Mariborčan. Veliko slovenskih pomorščakov je bilo tudi v Kraljevini in nato v socialistični Jugoslaviji. Pahor je v svojih raziskovanjih dokazoval tudi, da je bilo kulturno sovplivanje med Istro, Trstom in Krasom, izjemno. To zgodovino smo slabo poznali, čeprav je tudi med osvoboditvijo nastal zametek prve slovenske partizanske mornarice leta 1944. Miroslav Pahor je bil tisti, ki je strokovno sestavil ta mozaik in razvijal pomorski muzej, ki bi že takrat moral postati, po mojem mnenju, nacionalna ustanova. Pa ni. Danes smo občinski, sicer pooblaščeni muzej, ki mu država torej priznava nacionalni interes.
Muzej vodite od leta 2013. Na kaj boste ponosni, ko se naslednje leto upokojite?
Podedoval sem strateške zasnove in razvoj, vendar tudi nekoliko problematično situacijo v Muzeju solinarstva, ki je bil prvi primer muzeja na prostem. Država se je že pred mojim prihodom leta 2011 odločila, da muzeju odvzame upravljanje leta 1991 obnovljenega solnega fonda in ga preda koncesionarju, od takrat je muzej omejen na solinarske hiše, fond pa se je razpolovil. Podedoval sem tudi nekatere evropske projekte, nekatere pa smo pridobili v mojem mandatu in posodobili muzej v smislu večje dostopnosti za ranljive skupine in skupine s posebnimi potrebami. Naš muzej velja za vzornega na tem področju. Ko sem prišel, je v kolektivu vladalo pričakovanje, da se bodo skaljeni odnosi s prejšnjim vodstvom popravili, zdaj delujemo timsko in kolegialno. Nikoli nisem bil totalitarec in tudi avtoritarec ne. V muzeju, upam, sem uspel povezati in motivirati sodelavce, ki jih spodbujam, da delajo tisto, kar mislijo, da je prav in pri tem lahko računam na izjemne strokovnjake. To dokazujejo tudi naše publikacije o solinah, o ladji Rex, o vlogi žensk v pomorstvu, o Tartiniju, o Splošni plovbi, o arheologiji in bibliotekarstvu. Veliko gostujemo v tujini, v Italiji, na Hrvaškem. Kot tim smo ponosni tudi na to, da smo obnovili Galeb, jadrnico legendarnih plesalcev Pina in Pie Mlakar. Iskali smo tudi sponzorje, …
O kakšni vsoti govorite?
Obnova je v celoti stala 80 tisoč eurov, saj je bila posebej zahtevna; trup je bil saniran in dodatno utrjen s križanimi ploščami mahagonija, popravljena je bila kobilica, nov jambor in bum, sanacija nadgradnje itd. Galeb s svojimi 88 leti zdaj spet varno jadra, oživeli smo tudi spomin na Mlakarje, kar nekaj umetniških performansev se je navezovalo na to. Baletna predstava, ki je bila posvečena Mlakarjem in Galebu, umetniška inštalacija itd. Lotili smo se tudi gradnje drugega plovila, replike tradicionalnega istrskega topa. Z njim plujejo študentje Fakultete za pomorstvo in promet.
Praviloma muzeji živijo in uspešno delajo, če so povezani z okoljem, če jih okolje sprejme. Po tistem, kar vem o vašem muzeju, se zdi, da ga imajo ljudje radi.
Mislim, da res in upam, da smo Piranu in Pirančanom v ponos. Potrudili smo se za sodelovanja in smo vedno pripravljeni pomagati. Z Društvom starih bark radi sodelujemo, prav tako z društvom Ambot, ki se ukvarja z dediščino, z italijansko skupnostjo, v njenem sedežu, rojstni hiši Giuseppeja Tartinija, imamo zbirko o tem velikem glasbeniku, z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, s Krajinskim parkom, s Fakulteto za pomorstvo in promet, pa še z drugimi.
Praviloma se vse kulturne institucije soočajo s pomanjkanjem denarja, ki ga poskušajo najti pri sponzorjih. Odzivi so različni. Je v vašem okolju težko priti do sponzorskih sredstev?
Ja, težko. Ko smo načrtovali ponatis knjige o kulturno umetniški zbirki Splošne plovbe, na primer, smo se obrnili tudi na več slovenskih občin. Zanimivo, da so se odzvale predvsem oddaljene občine.
Zakaj?
V knjigi so predstavljene ladje, ki nosijo imena slovenskih mest. Odzvali so se Celje, Gornji grad, Velenje, Bled, Novo mesto, Logatec, Postojna …
Ah, spomnim se oddaje v nedeljo zvečer Kje so naše ladje, kjer so sporočali, kje so ladje; Celje Buenos Airesu, Bled v Montrealu, …
Ja, si ga deliva. Odzvalo se je tudi Trbovlje, z naše obale pa samo Izola. Zelo težko nagovorimo predvsem tiste, ki imajo denar. Če se odzovejo, pa so zneski skromni, med 500 in 1000 euri. Luka Koper na primer.
Kako si to razlagate?
Hja, ko je bil Korelič direktor Luke, je bila Luka eden od glavnih sponzorjev muzeja. Ni logično, da zdaj ni. Vsako leto kandidiramo za njihova sredstva s kakšnim projektom in potem dobimo 500 eurov.
Sramota!
To je pač realnost. Tak je odnos do kulture, ko se moraš poniževati, hodit po kolenih za majhne vsote za razliko od športa.
Od zmeraj veljate za levičarja, anarhista, za nekoga, ki misli zelo po svoje in to tudi pove. Večina vaših služb je bila izven institucij, v katerih sicer veljajo določena pravila vedenja in vodenja. Da ste postali direktor muzeja, je bilo presenečenje. Govorili ste že o uspehih muzeja v času vašega vodenja, kakšna pa je vaša osebna izkušnja?
Prvič sem vodil javni muzej. Vem, kakšne so težave, pasti. Ko sem prihajal v to institucijo, sem vedel, da ne bo lahko. Da moraš biti povsem transparenten, se striktno držati zakonov in pravil, tudi birokratskih, kar neredko otežuje operativnost. Zato moraš biti hiter, a vedno znotraj zakonitosti, to je največji izziv in tudi največji stres. Sicer ne operiramo z milijoni …
S koliko denarja pa?
Naš letni proračun se giblje okoli 650-700 tisoč evrov, s plačami vred.
Koliko je zaposlenih?
15. kustosi, tehnično osebje in uprava. Ni malo. A je treba vedeti, da delo muzeja niso samo razstave, je tudi javna služba in strokovno proučevanje, zbiranje in obdelava predmetov, podatkov, dokumentiranje, inventariziranje. Ni samo zbirateljstvo predmetov. Pomorski muzej pa je razvejan, ima poleg osrednjega sedeža še štiri dislocirane enote.
Vaš prihod na mesto direktorja muzeja je bil značilen za to okolje. Vaša konkurentka je bila nekdanja ministrica za kulturo, za katero bi težko rekli, da je bila brez podpornikov …
Ja, tudi brez političnega vpliva ni bila. A dejstvo je, da je strokovnjakinja z izkušnjami in kompetenco.
V tem okolju velja prepričanje, da mora biti vodstveni kader ustanov iz tega okolja. Ljudje so prepričani, da za vami stoji italijanska manjšina.
To je mit. Izhajam iz italijanskega kulturnega kroga, imajo me za manjšinca, čeprav se na popisih prebivalcev nisem nikoli želel narodnostno opredeliti.
Ampak?!
Sem ponosno mešanega izvora, italijanskega, natančneje furlanskega in hrvaškega. Hodil sem v italijanske šole, bil sem aktiven, zavzemal sem se tudi za pravice italijanske manjšine. Da pa bi imel kakšno posebno podporo institucionalne manjšine, pa dvomim. Sem eden najbolj kritičnih glasov do sedanjega manjšinega establišmenta. Z nekaterimi med njimi smo na nasprotnih političnih stališčih. A kot direktor v muzeju skrbim brez težav za spoštovanje multikulturnosti in dvojezičnosti. Ko sem kandidiral za direktorja, sem prihajal iz Ljubljane, za sabo sem imel diplomatsko, vladno in parlamentarno izkušnjo. Kaj se je zgodilo z imenovanjem Andreje Richter tukaj? Mislim, da je v občinskem svetu, ki ni potrdil njenega imenovanja, takrat prevladal lokalni sentiment, nekakšna želja, da bi na to mesto imenovali osebo iz tega mešanega istrskega okolja. Ko so me povabili na predstavitev svojega programa pred občinskim svetom, sem dobil večinsko podporo. Ko pa sem, po petih letih, kandidiral drugič, sem bil potrjen domala s soglasno večino. To mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Muzej deluje avtonomno v javnem interesu. Ustanovitelj to avtonomijo, ki je strokovna, spoštuje, prav tako Ministrstvo za kulturo. Znani smo pa tudi po tem, da nismo vsiljivi, da smo skromni, da morda zahtevamo premalo …
V vaši družini so se ukvarjali s politiko vaš brat Aurelio, nečak Luka in vi. Kaj pa vaš sin Kosta?
To je sicer preteklost. Res je, da tudi moj sin, ki je študiral in dela v Londonu, ni oddaljen od družbeno-političnih tem. Sodeluje tudi z Inštitutom za ekonomsko demokracijo v Ljubljani. Ukvarja se s participacijo delavcev, z novimi oblikami delavske udeležbe, kooperativami in tako naprej.
Moj oče je bil partizan, prepričan komunist, predal nam je določene vrednote, čeprav smo se veliko prepirali. Zanj je bila Sovjetska zveza mit. Torej, oče prepričan komunist, Aurelio socialni demokrat, jaz anarhist, liberalec na levi. Bistvene vrednote Égalite, Fraternité, Liberte in poštenost so nam bile vsem skupne.
Kaj pomeni za tako družino afera svingerstva vašega brata Aurelia?
Moj odnos do afere je bil dokaj sproščen, ironičen, kot mi veleva narava karikaturista. Takoj po medijski aferi so zaokrožili vici in eden najboljših je bil, da je Aurelio, Clinton revežev. Ampak ni bilo lahko. No, afera, ki to res ni bila, saj osebno življenje nekoga, ki ne škodi nobenemu in ni primerljiva z resnimi škandali, katerim smo priče danes, res ni afera. Občutek imam, da je bila nastavljena in načrtno napihnjena. Morda to nima nobene povezave, vendar je bil Aurelio takrat v vzponu znotraj stranke SD, govorilo se je celo, da bi jo vodil. Politično je Aurelio zelo pošten, dosleden, solidaren in to je zame pomembno. Všeč mi je tudi, kako se je na afero javno odzval. Ni se opravičeval oziroma je to naredil, kar je bilo prav, le z ženo in družino. Čemu naj bi se drugim?
Na koprski televiziji sem imel v tistem času politično satirično oddajo, pa sem tudi temu eno posvetil.
Z zunanjim ministrom Ruplom sta se javno sprla. O čem bi se sprli z zdajšnjo zunanjo ministrico?
Če gledamo globalno pa evropsko, je nedvomno med tistimi ministri, ki do Palestine in vojne v Gazi delujejo bolj pozitivno, ampak ne pozabimo, da je povsem po nepotrebnem, ko se je zgodil hamasov napad, nemudoma izjavila, da neomajno stojimo z Izaelom, kot da ne bi vedela, da je bil tisti napad ena od posledic, ne pa začetek izraelsko-palestinskega konflikta. Hamasovo nasilje je posledica dolgotrajne kolonizacije in okupacije Palestine. Ministrica dolgo ni jasno in glasno obtožila izraelske vlade, vedno je govorila o humanitarni katastrofi. Dvojna merila glede Izraela in Rusije so očitna. Šele v zadnjem času so njena stališča jasnejša, podprli smo tožilca, ki zahteva aretacijo Natanjahuja in liderja Hamasa. To pa se verjetno ne bi zgodilo brez pritiska civilne družbe, študentov, gibanj, Glasa ljudstva, 8.marca, intelektualcev, ki smo podpisovali peticije. Še bolj pa me skrbi nedoslednost Goloba, ki sicer deklarativno zavzame dobra stališča, nato pa ostaja nekje nedorečen, menda zaradi zaviralnih nasvetov glavnega diplomatskega svetovalca,
Da ne pozabimo; priznanje Palestine je pred 14 leti predlagal parlamentarni odbor za zunanjo politiko, na pobudo Zaresa in podporo SD in LDS. Samuel Žbogar, takrat zunanji minister, pa je pobudo načelno podprl, a hkrati opozoril, da je treba počakati na pravi trenutek. Pred 14 leti!
Mantra Ni še pravi trenutek je za diplomacijo očitno sveta. Zelo redko diplomacija s svojimi dejanji poskuša aktivno poseči v dogajanja.
Ko sem prišel na zunanje ministrstvo, sem bil poln idej in načrtov. Imel sem 41 let, večina na ministrstvu pa spoštljivo starost. Starejši diplomat, ko je videl mojo zagnanost, me je poklical in mi dejal Franco, spoštujem vaše znanje in zagnanost. Nečesa pa se morate zavedati, načelo diplomacije je, da rešuje stvari, ne da jih reši. In to je to!
Je bila izkušnja z Zaresom kaj drugačna?
Ne, bila je velika zamujena priložnost. Ko sem vodil poslansko skupino, sem poskušal poudariti socialistično komponento, a je bilo pred novimi volitvami prepozno. Pojavil se je Janković s Pozitivno Slovenijo, ki je pobral vse, kar je bilo starega LD-ja. Ne pozabimo pa, da je bil Zares tisti, ki je prvi problematiziral TEŠ 6, tajkunske prevzeme, tajkunske kredite in zunanjo politiko. Bili smo za umik iz Afganistana, za priznanje Palestine.
Karikatura?
Je moja ljubezen.
… tako kot je najbrž tudi glasba.
Tudi, a zdaj pasivno, ker brez glasbe ne morem živeti.
Kaj je za vas karikatura?
S karikaturo povem tisto, kar z besedo, pisanjem, javnim nastopom ne morem in tu si lahko dovolim najhujši sarkazem. Sicer sem zelo korekten, ne žalim nikogar, a je v karikaturi to neizbežno.
Ste imeli kdaj slabo izkušnjo, z uredniki na primer?
Bilo je nekaj cenzur. Poleg tega, da sem dobival grozilna pisma, da so me zmerjali z laškim pedrom in komunistom, pa še čem. Vse imam spravljeno. Vedel sem, da gre za psihiče, nič hudega se mi ni zgodilo.
Kdo je bil cenzor?
Takratni dežurni urednik Dela, Danilo Slivnik. Takoj po naši neodvisnosti sem narisal ogromnega Kohla, ki za rokco drži majhnega Kučana. Slivnik je to ocenil kot žalitev našega predsednika. Narisal sem novo karikaturo, ogromnega Kučana, ki za roko drži majhnega Kohla in ta je bila objavljena.
No, na Mladini, kjer sodelujem z Vladom Miheljakom, so me kdaj prepričali, da kakšne karikature raje ne objavim, češ da človek s karikature z njimi ne bo hotel več sodelovati. Napol v hecu, jasno. Nasmejal sem se in rekel ok, jo držim v bunkerju, slej ko prej jo bom objavil. Pripravljena za Mladino je zdaj objavljena na Obali plus.
