Njegova ljubezen do MMA se je začela pred desetimi leti, ko je šel, zdaj že nekdanji rokometaš, s prijateljem na prvi trening mešanih borilnih veščin v koprski klub. »V hipu sem se zaljubil v ta šport in začel s treningi. Staršem seveda ni bilo prav, da sem se odločil za menjavo športa, saj sem rokometu posvetil dobršen del življenja in bil v njem tudi uspešen, vendar sem sledil svojemu srcu. MMA je zelo zahteven šport, ki te vedno znova in znova duševno in telesno potiska izven cone udobja. Dojemam ga kot življenjski slog, zaradi katerega sem rasel in postal boljši na vseh ostalih življenjskih področjih. Ta šport zahteva zelo veliko odrekanja, discipline, premagovanja strahov. Ko enkrat doživiš pravo borbo, postanejo vse druge stvari v življenju lažje,« pravi Jakob in doda, da je MMA zelo grob šport. Ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z njim, se zavedajo svojih sposobnosti, obenem pa so zelo plemeniti, disciplinirani, zanesljivi in delovni in Jakob za svoje uspehe zares trdo dela. Z veseljem pa gre tudi na tekme. Nikoli ne bo pozabil svoje prve amaterske MMA borbe na Hrvaškem.
Jakob zaupa le starim prijateljem
»Bilo me je strah in adrenalin me je prevzel, ampak ko sem videl, da lahko občutke nadziraš in jih obrneš v svojo korist, me je vse skupaj še bolj prevzelo. Občutek zmage v ringu je nepopisen, saj veš, da je vse, za kar si se trudil, poplačano in je vse odvisno od tebe. Zmago sem proslavil z ekipo, šli smo žurat in nekaj dobrega pojest,« se spominja mladenič, ki mu pokali in medalje ne pomenijo ničesar. Pomeni mu le trdo delo, kri, solze in znoj, kar ve samo on in ljudje, ki so mu pomagali pri pripravah. Tako je bilo tudi decembra po zmagi v Dublinu. »Uspehov ne proslavljam preveč, saj tistih, ki si jih želim, sploh še ni. To, kar sem osvojil do zdaj, je bilo le ogrevanje, sem pa z mislimi že daleč naprej. Želim si priti v svetovni vrh. Seveda postopoma, turnir za turnirjem. Želim dobiti čim več, če sem mu že toliko dal. Je pa z vsakim osvojenim turnirjem laže priti na nove tekme, vendar je zelo zahtevno usklajevati treninge, priprave v tujini, menedžeriranje, sponzorstva. Zdaj me kličejo vseh vrst ljudje z raznimi mamljivimi ponudbami, s katerimi bi se radi podpisali pod moj trud, vendar ostajam prizemljen in zaupam svoji ekipi, ki je bila ob meni še preden se je začelo karkoli dogajati, ko sem prišel v prvi klub in bil samo preprost študent. Skupaj smo šli skozi marsikaj težkega in smo, ker smo,« pravi simpatični Jakob, ki mu je uspel celo magisterij na Fakulteti za šport.
Vnovično zahtevno osvajanje svetovnega vrha
Zdaj je Jakoba zelo težko ujeti, saj je povsem posvečen naslednji tekmi. »Ujeli ste me na pripravah na Dunaju, kjer poskušam izkoristiti čim več, saj so v avstrijski prestolnici boljši pogoji in ljudje, ki krojijo vrh tega športa. Čez mesec in pol pa odhajam v Ameriko, vendar bo za turizem bolj malo časa, saj so zadnje priprave pred tekmo zelo naporne. Čakajo me medijske obveznosti, hujšanje pred borbo, zaradi česar imam tudi šibke živce in se potem ne ukvarjam s takšnimi stvarmi, kot so turistični ogledi. Kaj malega si bom ogledal mimogrede,« pravi Jakob, ki je kljub uspehom ostal preprost fant. Ljudje, ki spremljajo ta šport, pa nanj gledajo drugače. Opazi se, da je osvojil nekaj velikega v njihovih očeh, sam pa se ni spremenil, ima le višje cilje. Zanj je bila zmaga v Dublinu samo stopnica, ki jo je moral doseči. Je pa vesel, da ga že nekaj mesecev podpira srčna izvoljenka, vendar tega dela svojega življenja ne želi deliti z javnostjo. Samo namigne, da mu je zelo lepo. Jakob pa se po vsem trdem delu in treningih najraje sprosti s svojimi prijatelji, ki niso iz tega športa, tako da malce odmisli profesionalni šport. Radi kaj dobrega pojejo, poleti na barko, pozimi smučat, vendar se je moral letos zaradi bližajočih se tekem in posledične nevarnosti padcev in poškodb le-temu odpovedati. »Vsake toliko pa mi prija narediti tudi čisto banalne stvari, kot je denimo oprati avto, iti na sprehod in druge vsakdanjosti, ob katerih si spočijem glavo. Potem sem res pripravljen tudi na pomembne tekme,« sklene.
Prihranjenih sto tisočakov
Marsikomu bi se zasvetile oči ob misli na vrtoglavih sto tisoč evrov nagrade. Jakob pa ni porabil niti centa. »Nimam potrebe po trošenju nagrade, tudi denar od sponzorstev pridno varčujem. Kljub uspehom sem ostal isti, nisem zamenjal sloga življenja, kaj šele, da bi živel na visoki nogi. To me ne privlači. Stavim na lepe odnose in zaupanje. Nekaj pravih ljudi je vredno več kot katerikoli denar.«
