Po poročanju spletnega medija CNN, bo Japonska kmalu začela spuščati obdelano radioaktivno vodo v ocean, po odobritvi jedrskega nadzornika Združenih narodov za kontroverzni načrt, ki prihaja 12 let po jedrski nesreči v Fukušimi.
Načrt za izpust prečiščene odpadne vode je bil v pripravi že leta, okoljski minister pa je leta 2019 izjavil, da ni druge možnosti, saj zmanjkuje prostora za zadrževanje onesnaženega materiala.
Rafael Grossi, vodja Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), je v torek prispel na Japonsko, da bi obiskal Fukušimo in premierju predstavil varnostni pregled organa ZN.
Toda odobritev ZN ni pripomogla k pomiritvi razburjenih prebivalcev sosednjih držav in lokalnih ribičev, ki še vedno čutijo posledice katastrofe iz leta 2011.
Nekateri dvomijo v ugotovitve IAEA, pri čemer je Kitajska nedavno trdila, da ocena skupine ni dokaz zakonitosti in legitimnosti izpusta odpadne vode v Fukušimi.
Zakaj to delajo?
Uničujoč potres in cunami leta 2011 sta poškodovala oskrbo z električno energijo in hladilne sisteme jedrske elektrarne Fukušima, zaradi česar so se jedra reaktorja pregrela in onesnažila vodo v elektrarni z visoko radioaktivnimi snovmi.
Od takrat so črpali novo vodo za hlajenje ostankov goriva v reaktorjih. Hkrati sta podtalnica in deževnica uhajali, kar je povzročilo več radioaktivne odpadne vode, ki jo je zdaj treba shraniti in prečistiti.
Državno podjetje za oskrbo z električno energijo Tokyo Electric Power Company (TEPCO) je zgradilo več kot 1000 ogromnih rezervoarjev, ki vsebujejo zdaj 1,32 milijona metričnih ton odpadne vode – kar je dovolj za napolnitev več kot 500 olimpijskih bazenov.
A prostora hitro zmanjkuje. Družba pravi, da gradnja več dodatnih rezervoarjev ni možna in da mora sprostiti prostor, da bi varno razgradila obrat – proces, ki vključuje dekontaminacijo objektov, razstavljanje struktur in popolno zaustavitev stvari.
Kakšna so tveganja?
Radioaktivna odpadna voda vsebuje nekaj nevarnih elementov, vendar jih je večino mogoče odstraniti iz vode, so sporočili iz TEPCO.
Prava težava je izotop vodika, imenovan radioaktivni tritij, ki ga ni mogoče odstraniti. Trenutno ni na voljo tehnologije za to.
Toda japonska vlada in IAEA pravita, da se bo onesnažena voda močno razredčila in izpuščala počasi v desetletjih.
To pomeni, da bi bila koncentracija sproščenega tritija enaka ali nižja od količine, ki jo dovoljujejo druge države, in bi ustrezala mednarodnim varnostnim in okoljskim predpisom, pravijo.
TEPCO, japonska vlada in IAEA tudi trdijo, da se tritij naravno pojavlja v okolju, od dežja do morske vode do vode iz pipe in celo v človeškem telesu – zato bi moralo biti izpuščanje majhnih količin v morje varno.
V poročilu IAEA je Grossi dejal, da bi izpust očiščene vode v morje imel »zanemarljiv radiološki vpliv na ljudi in okolje«.
Toda strokovnjaki so razdeljeni glede tveganja, ki ga to predstavlja
Kanadska komisija za jedrsko varnost pravi, da je tritij sam po sebi prešibek, da bi prodrl skozi kožo, vendar lahko poveča tveganje za nastanek raka, če ga uživamo v »izjemno velikih količinah«. Medtem je ameriška jedrska regulativna komisija priznala, da »lahko vsaka izpostavljenost sevanju predstavlja določeno tveganje za zdravje«, vendar je dodala, da je »vsak dan izpostavljen majhnim količinam tritija.«
Robert H. Richmond, direktor pomorskega laboratorija Kewalo na Havajski univerzi v Manoi, je v skupini mednarodnih znanstvenikov, ki sodelujejo s Forumom pacifiških otokov, da bi ocenili načrt za izpust odpadne vode – vključno z obiski lokacije Fukušima in srečanji s TEPCO , japonske oblasti in IAEA. Po pregledu podrobnosti načrta ga je Richmond označil za »nepriporočljivega« in prezgodnjega.
Ena od skrbi je, da redčenje odpadne vode morda ne bo dovolj za zmanjšanje njenega vpliva na morsko življenje. Onesnaževalci, kot je tritij, lahko prehajajo skozi različne ravni prehranjevalne verige – vključno z rastlinami, živalmi in bakterijami – in se »bioakumulirajo«, kar pomeni, da se bodo kopičila v morskem ekosistemu, je dejal.
Dodal je, da so svetovni oceani že pod stresom zaradi podnebnih sprememb, zakisljevanja oceanov, prelova in onesnaževanja. Zadnja stvar, ki jo potrebuje, je, da se jo obravnava kot »odlagališče«, je dejal.
In potencialna tveganja ne bodo vplivala samo na azijsko-pacifiško regijo. Ena študija iz leta 2012 je odkrila dokaze, da je modroplavuti tun prenašal radionuklide – radioaktivne izotope, kot so tisti v jedrski odpadni vodi – iz Fukušime čez Pacifik v Kalifornijo.
Kako bo voda izpuščena?
Najprej bo odpadna voda prečiščena, da se izločijo vsi odstranljivi škodljivi elementi. Voda se nato shrani v rezervoarje in analizira, da se izmeri radioaktivnost; velik del bo po navedbah TEPCO obdelan drugič.
Odpadno vodo bodo nato razredčili na 1500 bekerelov tritija – enoto radioaktivnosti – na liter čiste vode.
Za primerjavo, japonska regulativna omejitev dovoljuje največ 60.000 bekerelov na liter. Svetovna zdravstvena organizacija dovoljuje 10.000, medtem ko imajo ZDA bolj konzervativno mejo 740 bekerelov na liter.
Razredčeno vodo bodo nato spustili skozi podmorski tunel ob obali v Tihi ocean. Tretje strani, vključno z IAEA, bodo spremljale izpust med izpustom in po njem.
»To bo zagotovilo, da se ustrezni mednarodni varnostni standardi še naprej uporabljajo skozi desetletja dolg proces, ki sta ga določila japonska vlada in TEPCO,« je dejal Grossi v poročilu.
Kaj so rekle druge države?
Načrt je naletel na mešan odziv, s podporo nekaterih koncev in skepso drugih.
ZDA so podprle Japonsko, State Department pa je v izjavi iz leta 2021 dejal, da je bila Japonska transparentna glede svoje odločitve in se zdi, da sledi svetovno sprejetim standardom jedrske varnosti.
Tajvanski svet za atomsko energijo je dejal, da je količina sproščenega tritija ocenjena kot pod mejo zaznave, vpliv na Tajvan pa bo minimalen. Otok se nahaja jugozahodno od Japonske.
Večji pa je odpor bližjih sosed Japonske
Marca je ugledni kitajski uradnik opozoril, da bi odpadna voda lahko povzročila »nepredvidljivo škodo morskemu okolju in zdravju ljudi«, in dodal: »Tihi ocean ni japonska kanalizacija za izpust jedrske onesnažene vode.«
Generalni sekretar Foruma pacifiških otokov, medvladne skupine pacifiških otokov, vključno z Avstralijo in Novo Zelandijo, je januarja prav tako izrazil resno zaskrbljenost.
»Potrebnih je več podatkov, preden bi bilo dovoljeno kakršno koli izpuščanje v ocean,« je zapisal. »Našim otrokom in vnukom dolgujemo, da si prizadevamo zagotoviti varno in varno njihovo prihodnost.«
Južnokorejski premier Han Duck-soo je junija podprl načrt in dejal, da lahko pije odpadno vodo, potem ko je bila obdelana v skladu z mednarodnimi standardi, poroča Yonhap – izjavo, ki jo je zasmehoval vodja opozicije v državi.
Ali tudi druge države ne izpuščajo odpadne vode?
Številni organi, vključno z IAEA, poudarjajo, da jedrske elektrarne po vsem svetu redno in varno sproščajo obdelano odpadno vodo, ki vsebuje nizko vsebnost tritija.
Tiskovni predstavnik ameriške jedrske regulativne komisije, vladnega organa, je za CNN potrdil, da »skoraj vse jedrske elektrarne v ZDA izpuščajo vodo z nizko stopnjo radioaktivnosti v vodno pot, na kateri se nahajajo.«
»Tritija ni mogoče filtrirati, vendar bi ga prebivalec moral zaužiti precejšnjo količino, da bi sploh obstajala možnost zaskrbljenosti pri zdravju, sproščena radioaktivna voda pa je močno razredčena zaradi tokov v vodni poti,« je razložil tiskovni predstavnik.
Mnogi znanstveniki niso pomirjeni. Tim Mousseau, profesor bioloških znanosti na Univerzi v Južni Karolini, je poudaril, da čeprav je to običajna praksa v jedrskih elektrarnah, preprosto ni dovolj raziskav o vplivu tritija na okolje in na našo hrano.
Richmond z Univerze na Havajih je dodal, da slabo vedenje drugih ljudi ni izgovor za nadaljnje izpuščanje odpadne vode v ocean. »To je ultimativna priložnost za (Japonsko in IAEA), da spremenita način poslovanja na bolje,« je dejal.
Kako se počuti javnost?
Prebivalci v regiji so izrazili veliko več skepticizma, zaradi česar so nekateri kupci naredili zalogo morske hrane in morske soli, saj so se bali, da bi na te izdelke lahko vplival izpust odpadne vode.
V Južni Koreji so cene morske soli poskočile, lastniki trgovin pa pravijo, da se je njihova prodaja v zadnjem času podvojila, poroča Reuters..
Korejski organ za ribištvo je prav tako dejal, da bo okrepil prizadevanja za nadzor solnih farm glede radioaktivnosti in ohranil prepoved morske hrane iz voda blizu Fukušime, poroča Reuters.
Proti načrtu so protestirali tudi člani korejske javnosti, pri čemer so si nekateri nadeli plinske maske pred japonskim veleposlaništvom v Seulu.
Tudi v japonski javnosti so mnenja mešana. Raziskava družbe Asahi Shimbun iz marca je pokazala, da 51 % od 1304 vprašanih podpira izpust odpadne vode, medtem ko 41 % temu nasprotuje. V začetku tega leta so se prebivalci prestolnice Tokio odpravili na ulice in protestirali proti načrtu.
V Fukušimi, kjer se je zgodila nesreča, so lokalni ribiči od prvega dne glasno nasprotovali načrtu. Dolga leta po zlomu so oblasti prekinile svoje ribolovne dejavnosti, druge države pa so uvedle uvozne omejitve.
Tudi po tem, ko so se voda in ribe v okolici vrnili na varno raven, zaupanje potrošnikov ni bilo nikoli v celoti obnovljeno in ribiška industrija Fukušime je zdaj vredna le delček tega, kar je bila nekoč.
Spuščanje odpadne vode bi lahko še dodatno škodovalo svetovnemu in regionalnemu ugledu Fukušime – mnogi trdijo, da bi znova škodovalo preživetju ribičev. V začetku tega leta je eden povedal za CNN: »Resnično se zdi, kot da so to odločitev sprejeli brez našega popolnega soglasja.«
