Človek bi si mislil, da po toliko koncertih istega benda počasi zmanjka stvari, o katerih je mogoče pisati. Pa jih ne. Vsaj ko gre za Jelusick.

Še ena reportaža z njihovega koncerta? Priznam. Ne vem več, katera po vrsti. V dobrih dveh tednih sem jih videla trikrat. Najprej v Logatcu, na majhnem odru in tik pred odhodom na turnejo z Judas Priest. Potem v puljski Areni, kjer so stopili pred večtisočglavo množico in pokazali, da jim veliki odri niso prav nič preveliki. In zdaj še na Rock Campu Trst.

Isti bend. Trije povsem različni koncerti. In ravno ko se zazdi, da smo že videli vse – in da bi tokrat lahko preprosto napisali, da so Jelusick prišli, odigrali odličen koncert in navdušili občinstvo –, se zgodi nekaj, zaradi česar takšna reportaža ne bi bila poštena.

Tokrat je počil bas boben. In ne, koncert se ni ustavil. Pravzaprav je takrat postal še nekoliko bolj zanimiv.

Kjer se je marsikaj začelo

A do počenega bobna še pridemo. Najprej je treba povedati, zakaj Rock Camp Trst za Jelusick ni samo še ena postaja na seznamu nastopov.

Tridnevni rock in metal festival se odvija v kraju Praprot v občini Devin-Nabrežina, sredi tržaškega Krasa. Prvi večer je na oder pripeljal šest zasedb – Hellmetall, Savanah, Comaniac, Runover, Diamond Dust in Jelusick. Prav slednjim je letos že drugič pripadla vloga headlinerjev. In to ni bilo naključje.

Ko sem Rock Camp prvič obiskala pred dvema letoma, so bili Jelusick prav tako med nastopajočimi. Takrat sem izvedela, da njihova zgodovina s festivalom sega še precej dlje.

Na to je tokrat spomnil tudi Dino. Z Ivanom Kellerjem sta že skoraj redna gosta festivala, njuna vez z Rock Campom pa sega v leto 2016, ko je Massimo Barzelatto, gonilna sila prireditve, na festival povabil njuno takratno zasedbo Dino & The Mad Dogs. To je bil celo njihov prvi mednarodni nastop. Dino je povedal, da se zato vedno radi vračajo.

Da je veselje obojestransko, je bilo jasno že pred njihovim prihodom na oder.

Povezovalec programa je ob napovedi Dina Jelusića nanizal skoraj vse superlative, ki zadnja leta spremljajo njegovo ime – od enega najboljših rock vokalistov svoje generacije do glasbenika, ki ga k sodelovanju vabijo številna velika imena svetovne glasbene scene.

Potem je mikrofon prevzel še Massimo.

Spomnil je, da je Dino na njihovem odru nastopal že takrat, ko je bil Rock Camp še čisto majhen festival. In tega, je poudaril, ni pozabil. Prav zato je želel, da se s svojim bendom vrne tudi letos – kot headliner prvega večera – zdaj, ko je nekoliko zrasel tudi Rock Camp.

In morda ga prav ta zgodba najbolje opiše.

Festival, ki ga delajo ljudje

Njegova rast namreč ni samo zgodba o več bendih in treh večerih glasbe.

Predvsem je zgodba o ljudeh, ki imajo radi rock in metal in so pripravljeni za festival narediti nekaj tudi sami.

Ko sem šla po pijačo, mi jo je denimo postregel mladenič, ki sem ga pred dvema letoma videla med občinstvom. Pozneje se je samoiniciativno pridružil ekipi in ponudil svojo pomoč. Letos je bil za šankom. Majhna stvar. Ki veliko pove.

Za tri dni tako sredi tržaškega Krasa nastane majhen glasbeni svet. V okolju, kjer se prepletata slovenski in italijanski jezik, Kras in Mediteran, med drevesi, ki so tudi ob še vedno močnem septembrskem soncu poskrbela za senco in ravno pravšnjo zgodnjejesensko kuliso.

»Hello, Trieste!«

Jaws of Life. Po uvodnem komadu pa Dinov običajni pozdrav občinstvu.

»Hello, Trieste!«

Potem se je s pogledom in roko sprehodil po prvi vrsti. No, s Trstom je bilo tam nekoliko bolj tako-tako. Če bi se šli statistiko, bi namreč slovenski delež prve vrste dosegel nekje okoli 90 odstotkov. Dve obiskovalki sta bili iz Trsta, en par je prišel iz Verone, drugi iz Avstrije.

Ostali? Slovenija.

Še bolj zanimivo je, da dobršen del te prve vrste zadnje čase postaja skoraj stalna zasedba.

Logatec. Pula. Trst. Mesta in velikost odra se menjajo. Nekateri obrazi pod njim precej manj. In očitno tega ne opažamo samo mi.

Dino se je pozneje med koncertom posebej zahvalil fenom iz Slovenije, ker redno prihajajo na njihove nastope. Pri tem je z roko zaobjel publiko na obeh straneh odra. In dobil temu primeren odgovor.

Jelusick navdušili: Z majhnega odra v Logatcu na turnejo z Judas Priest

Z Judas Priest po velikih odrih, nato nazaj na Rock Camp

Rock Camp je bil prvi nastop Jelusicka po mini turneji z legendarnimi Judas Priest. Pula. Beograd. Sofija. Budimpešta.

Štirje veliki odri, na katerih so imeli čast ogrevati občinstvo pred eno najpomembnejših heavy metal zasedb vseh časov.

Kako je bilo videti tisti večer v puljski Areni, so Jelusick strnili tudi v video povzetek.

Potem pa nazaj.

Na precej manjši oder sredi tržaškega Krasa. Na festival, kamor sta Dino in Keller prihajala že dolgo pred današnjimi velikimi odri. In morda je bilo prav zato vse skupaj tako sproščeno. Nobenega občutka, da se je bend pravkar vrnil s turneje z Judas Priest in bi moral zdaj karkoli dokazovati.

Samo Jelusick. Oder. Publika. In koncert. Ki je nekaj časa potekal povsem po načrtih. Dokler ni prišla Fade Away.

In potem je Dino izginil

Fade Away so Jelusick po dolgem času vrnili na set listo že v Logatcu. Komad še iz časov Animal Drive, torej ravno pravšnji za oder, s katerim jih povezuje toliko skupne zgodovine.

In ravno med Fade Away je Dino – precej dobesedno – faded away. Izginil je izpred stojala mikrofona. In se pojavil za bobni Nicka Nikolajeva. Kajti zakaj bi samo pel, če lahko medtem še bobnaš? Dino je čepel poleg Nicka, prevzel bas boben in ob tem še naprej pel, Nick pa je skrbel za preostanek ritem sekcije in prehode po činelah.

Njegov izraz na obrazu je povedal skoraj vse. Ogromen nasmešek. In pogled človeka, ki še sam ne more povsem verjeti, čemu je priča. Nekaj v smislu: Neverjetno, kaj vse ta človek obvlada.

Dino je pel in bobnal, Nick skrbel za vse drugo, bend igral naprej, občinstvo pa je dobilo še eno od tistih spontanih Jelusick koreografij, pri katerih nikoli ne veš povsem, kaj je bilo dogovorjeno in kaj se je rodilo tisti trenutek.

Potem je bilo skladbe konec. Nekaj trenutkov pozneje pa je Nick stopil izza bobnov. V rokah je držal bas boben. Oziroma – tisto, kar je ostalo od njegove opne. Sredi nje je zijala konkretna luknja.

Hm. Pogled je nehote ušel proti človeku, ki je še nekaj trenutkov prej z velikim veseljem tolkel prav po tem bobnu. Je bil novopečeni pevec/bobnar morda kriv za nastalo škodo? Dokazov nismo imeli. Toda časovno zaporedje dogodkov mu na prvi pogled ni bilo ravno v prid. Dino se je tako vsaj za nekaj časa znašel precej visoko na seznamu osumljencev. Izkazalo se je, da po krivici.

Posnetek Suzane Vidal:

Od »osumljenca« do rešitelja

Nick je namreč pozneje na Instagramu objavil posnetek istega trenutka in razložil, kaj se je na odru v resnici dogajalo.

Bas boben je bil počen že prej.

Nick je med Fade Away opazil luknjo in preostalim članom benda signaliziral, da tako ne more več igrati. In potem je pritekel Dino. Ne zato, ker bi se mu sredi komada nenadoma zahotelo bobnati.

Prišel je reševat situacijo.

Na poškodovani opni je ostal le še del površine, po katerem je bilo mogoče za silo igrati. Dino je sedel poleg Nicka in začel udarjati prav po tem delu bas bobna – medtem ko je še naprej pel. Nick je prevzel vse ostalo. In bend je lahko Fade Away odigral do konca. Brez prekinitve. Kar smo iz občinstva videli kot še eno Dinovo spontano domislico, je bila torej v resnici precej domiselna rešitev problema, za katerega večina pod odrom sploh še ni vedela.

»Osumljenec« je bil oproščen vseh obtožb.

Še več. Izkazalo se je, da je bil rešitelj. In Nickov široki nasmešek med njunim skupnim bobnanjem je z njegovo razlago dobil še malo drugačen pomen. Ker prizor je bil dejansko precej nor: bobnar sredi skladbe ugotovi, da ne more več uporabljati bas bobna, to signalizira bendu, frontmen priteče za bobne, najde še uporabni del počene opne, začne bobnati – in zraven še naprej poje. Komad pa gre naprej.

Težavo so torej do konca skladbe rešili. Bas bobna pa s tem seveda niso čudežno popravili. Za nadaljevanje koncerta so potrebovali drugega.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Nikolay Nikolaev – NICK (@nick.nikolaev_)

Prednost festivala: nekje je še en boben

Počen bas boben sredi koncerta ni ravno idealen scenarij. Če se že mora zgoditi, pa je festival pravzaprav precej primeren kraj. Na istem prizorišču se namreč zvrsti več bendov. Več bendov pomeni več opreme. In precej večjo možnost, da se nekje najde še en bas boben. Tokrat so ga imeli kar organizatorji.

Massimo in ekipa so se lotili hitre menjave. Nick je začasno ostal brez svojega delovnega mesta, preostanek benda pa brez bobnarja.

Koncert bi se lahko za nekaj minut ustavil. Lahko bi nastala tista neprijetna tišina, med katero občinstvo opazuje dogajanje na odru in čaka.

Lahko bi. Če za klaviaturami ne bi bil Dino Jelusić.

»When shit happens …«

Dino je stopil za klaviature, pogledal proti dogajanju za seboj in občinstvu pojasnil, kdo bo reševal nastalo situacijo.

»When shit happens, who is saving the band? Me.«

Po Nickovi poznejši razlagi dogodkov mu je bilo tokrat težko oporekati.

In ker samo čakanje očitno ne pride v poštev, je razglasil glasbo po željah. Publika naj predlaga izvajalce. On bo igral. In pel.

Takrat se je ob klaviaturah pojavil Massimo. Približal se je Dinu in mu nekaj zašepetal na uho. Eros Ramazzotti. No, zdaj ga pa imamo. Bi človek pomislil. Človek bi se motil.

Dino je položil prste na tipke in nekaj trenutkov pozneje iz njega ni prišla samo Ramazzottijeva melodija, ampak tudi skoraj neverjetno prepričljiva različica njegovega značilnega vokala. Kratka. A dovolj dolga, da je bilo jasno, da tudi Eros obstaja nekje na tistem očitno precej velikem trdem disku v Dinovi glavi.

Potem je prišla želja iz občinstva. Ozzy Osbourne. Mama, I’m Coming Home. In tokrat ni ostalo le pri nekaj taktih. Dino za klaviaturami. Publika z njim. Nekaj metrov stran pa urgentna operacija bas bobna. Precej nenavaden prizor. In eden najboljših trenutkov večera. Ker nihče ni imel občutka, da čaka, da bo nekdo odpravil tehnično težavo. Tehnična težava je medtem postala del koncerta.

Nov boben. In gremo. Operacija uspela.

Novi bas boben je bil na mestu. Nick se je vrnil za bobne. Dino je zapustil klaviature. Keller je bil pripravljen. In … Naprej. Brez velikega pompa. Brez občutka, da se je pred nekaj minutami zgodilo nekaj, kar bi lahko precej podrlo potek koncerta. Razen ene malenkosti. Občinstvo je zaradi tega dobilo nekaj, česar na set listi zagotovo ni bilo. In ravno takšni trenutki so razlog, da je stavek, ki sem ga o skupini zapisala že večkrat, še vedno težko nadomestiti z boljšim: Jelusick je treba videti v živo.

Trije koncerti. Tri zgodbe. V dobrih dveh tednih sem jih videla trikrat. In čeprav je šlo vsakič za isti bend, so bili to trije povsem različni večeri. Logatec. Majhen oder. Nizek šotor. Občinstvo skoraj na dosegu roke. Sproščen koncert tik pred odhodom na turnejo z Judas Priest. Pula. Arena. Velik oder. Velika produkcija. Na tisoče ljudi. Jelusick v vlogi posebnih gostov ene največjih metal zasedb vseh časov.

In Rock Camp. Drevesa sredi tržaškega Krasa. Skoraj domače vzdušje. Stalna zasedba nekaterih obrazov v prvi vrsti. Pa počen bas boben. Improvizacija. Smeh. Eros. Ozzy. In koncert, ki je zaradi nečesa, kar bi moralo biti težava, dobil enega svojih najboljših trenutkov.

Kateri od treh je bil najboljši? Ne vem. Pravzaprav ga niti nočem izbrati. Ker je morda ravno v tem čar Jelusicka. Nikoli ne veš povsem, kaj boš dobil. Veš pa, da skoraj zagotovo ne bo povsem enako kot zadnjič. In zato očitno tudi to ni bila zadnja reportaža. Samo počakati bo treba, kaj se bo zgodilo naslednjič.