Dobila sva se v Centru starejših. Zato je bilo moje prvo vprašanje logično.
Razmišljaš kdaj o starosti? Kaj boš takrat?
Ne razmišljam, kaj bom, ko bom star. Upam le, da bom doživel solidno in kvalitetno starost. Samo to. Ko grem pogledat naš nagrobnik, vidim, da so vsi umrli med petinšestdesetim in petinsedemdesetim letom. Bolj kot o starosti se sprašujem o dednem zapisu. Sprašujem se, ali bom isti kot moj fotr.
Pomeni?!
Fascinira me, da starejši ko sem, več njegovih lastnosti vidim pri sebi. In včasih si rečem: »O, ti mater!«
Ne bi bil tak, kot je bil on?
Ne, ne gre za to. Vidiš, kaj naredi narava. Že pri drobnarijah: ko kaj delam, mi jeziček uide iz ust. Kje sem to že videl? Seveda, fotr je to počel, ko je vezal trnke. Pa monologi, medtem ko nekaj delaš: »Ah, saj sem za vse sam!« Še posebej, če so zraven otroci. In si rečem: »Ah, dej, Jure, nehi.«
Ja, ta DNK je fascinanten, kar se pa starosti tiče, naj bo ok. Ne bi se matral zadnjih deset let s kakšnimi oslarijami.
Si bil za evtanazijo?
Ja, seveda.
Vesela sem bila, da ste se umetniki, igralci in režiserji angažirali ob zadnjem referendumu. Vaš zgled lahko ljudi spodbudi, da gredo vsaj glasovat.
Vsaj to, ja.
Tudi sicer v tvojih javnih nastopih opažam občutljivost za ljudi, še posebej za otroke, ki se jim godi krivica, ki živijo v revščini ali so lačni. Od kod poleg empatije izvira tvoja potreba, da se oglasiš?
To je pravzaprav mehanizem, ki se sproži in preprosto ne moreš biti tiho. Verjetno izhaja iz otroštva in vzgoje. Nekaj, kar mi je bilo dano, nekaj, kar sem doživljal, nekaj, kar sta me starša in familija, ki je bila zelo zdrava, zelo ok, naučila. Določenih stvari ne prenesem, predvsem neumnosti ne. Vem, da so se lumparije dogajale na levi in na desni, zgoraj in spodaj, vseh možnih barv. To razumem. Da je pa to tak bankrot, da se tako podcenjuje ljudi, to pa ne. Kozarec je enkrat poln. Da rečeš, da živali niso čuteča bitja, moraš biti pa res idiot. V vseh teh letih sem se nagledal ljudi na političnem parketu, ki delajo samo zdraho in vse, kar naredijo, bazira na laži. Na tej »tvist« psihologiji: vse, kar delate vi, očitate meni.
Če vaš bazen bazira na eni knjigi, sestavljeni iz štirih evangelijev, če je to vaš almanah, vi pa se prvi ne držite desetih božjih zapovedi, ki niso slabe, ampak jih kršite v kompletu, bodite vendar tiho. Če molčite, me ne moti, ampak ne bodite škodljivi. Me pa žalosti, ko pogledam odstotke glasovanja na referendumu. Vprašam se: »Pa kje smo?« A je IQ v Sloveniji res padel tako drastično, da za nekaj sto glasov dobiš referendum, ki je brez dvoma sporen?
Spomnim se tvojega vodenja Viktorjev in imitacije Jolande Čeplak, takrat sem pomislila na to, da to lahko počne samo nekdo, ki obvlada svoje telo in um. Istočasno.
Do takrat pri nas ni bilo take zvrsti humorja, takega pristopa. Vodenja takih prireditev so se lotevali zelo drugače. Pa pride en mulec, začne žaliti ljudi. Oskarji so se vodili tako, pri nas pa tega ni bilo. Ponavadi smo imeli dva vljudna voditelja. Tako je bilo to.
Takrat si uvedel nov žanr.
Morda res. Potem so vsi rekli: »Lej, lej, tudi tako se da voditi prireditev.« Pred mano je bil le še Jonas, ki je odpiral kaj novega, sicer pa je bilo vse dokaj polikano.
Misliš, da si drugi voditelji ne upajo nastopati tako, kot si ti na Viktorjih?
Ni enostavno. Če je bilo nekaj že narejeno, tega nočem ponavljati, niti svojih stvari ne. Vedno poskušam kako drugače. Saj ljudje rečejo: »Jaz bi tudi.« Ampak kako naj to presežem? Že samega sebe je težko. Ko sem naslednjič delal Viktorje, sem razmišljal: »Kaj naj zdaj naredim, kam naj grem?« Razmišljaš, kaj še nisi naredil … Nastop sem pripravljal tako, da sem nosil material režiserju Janezu Lapajnetu in Tjaši Železnik ter jima razlagal, kaj bi, kaj bi kdo rekel. Onadva sta me gledala, se smejala in rekla: »Prav, naredi.« Z Janezom sva se poznala od mladega in točno je vedel, kaj je moj domet. Skeče sem preizkušal v internem bifeju. Emeršiča in Šugmana sem pred vajami, med njimi in po njih nadlegoval z idejami. Tako sem jih testiral.
Kozma Ahačič, ki vodi Inštitut za slovenski jezik na ZRC SAZU, pravi, da je humor spričevalo normalnosti. Humor nas ščiti …
In osvobaja!
Ne smemo se mu odreči. Mislim, da to velja zate še posebej.
Mislim, da bi bil humoren način izjemen tudi za reševanje konfliktov. Bodico ali kritiko lahko zaviješ v humor. Vse je v načinu, kako nekaj poveš. Konflikti nastajajo, tudi doma v partnerskih odnosih, ne zaradi tega, kaj poveš, ampak zato, kako poveš. Če poveš na mil, zmehčan, sproščen način, ne bo tako zelo bolelo. Več možnosti je, da boš dobil odgovor, namesto da naletiš na odpor. Humor je zagotovo tudi način, kako kaj poveš.
Je to nekaj, kar človek ima, ali mora o tem razmišljati?
So ljudje, ki najprej pomislijo na druge, in drugi, ki najprej pomislijo nase. Oni so v prvem in edinem planu. Ko razmišljam, kako bom nekaj naredil, vedno pomislim tudi na posledice. Bom koga prizadel? Če imaš vklopljen ta razmislek, boš seveda pomislil, kako. Ali sploh … Zagotovo pa tega ne bom storil tako, da bom izbruhal vse, kar mislim. Poskušal bom povedati na normalen, prijeten način.
Si kdaj odreagiral spontano?
Da je iz mene skočil lev? Parkrat pa sem.
Ti je bilo potem zoprno?
Ja, zoprno mi je bilo, ampak ni me dobro ujeti na taki nogi.
Zanimivo, najprej si šel na srednjo oblikovalsko šolo in šele nato na AGRFT.
AGRFT mi je bila položena v zibelko. Moja stara starša po mamini strani sta bila člana Šentjakoba. Moj ded je recimo igral s Severjem. Vabili so ga v profesionalne vode, a je odklonil, rekoč, da to dela rad in tako naj tudi ostane. Od malega sem spremljal teater, težko bi počel kaj drugega. Torej glasba, petje, teater. V ekonomiji sem slab.
Kdo pa potem skrbi za finance?
Ja, jaz, dokaj solidno. Rad tudi zapravljam, ampak lačen nisem bil nikoli.
Tvoj prvi oder je bil v Šentjakobskem gledališču, kjer je igral tudi tvoj ded. Nato Drama.
V Dramo sem prišel leta 2001, še kot študent Dušana Jovanovića. Tam sem imel še kot študent tudi prvo vlogo v profesionalnem gledališču. To je bila predstava Romeo in Julija v režiji Dušana Jovanovića, potem Šola za žene, pa Molière … Direktor Janez Pipan me je povabil v Dramo, hkrati pa Boris Kobal v MGL. Odločil sem se za Dramo.
Bojana Emeršiča sem v nekem intervjuju vprašala, kako je delati s teboj. Odgovoril je, da znaš presenetiti s kakšnimi svojimi replikami.
On tudi.
Koliko pa je sploh prostora za improvizacijo? Pri resnih vlogah? Recimo pri Romeu in Juliji.
Ali pa pri Smoletovi Antigoni. Tu nimaš kaj improvizirati. V predstavi Diktator je recimo v besedilu kar veliko Jureta. Chaplin je ogrodje, ostalo sem pa jaz. Tudi govori in nemščina niso Chaplinovi, ampak moji. In vsi gegi tudi. Tega ni v filmu.
Ti je ljubše, da lahko improviziraš?
Težko ti rečem. Odvisno. Včasih sem tudi malo lump in združim oboje, klasiko in improvizacijo. A četudi improviziram, to delam v slogu klasike, v žanru. Moraš. Če pa gre za verz, tega sploh ne počnem. Enkrat samkrat sem to doživel. Janez Škof je tako vehementno in genialno improviziral verz, da smo v smehu bežali z odra.
Pravzaprav ne vem, kaj imam raje. Užival sem tudi v resnih vlogah in besedilih. Oba Kreona sta vlogi, ki bosta ostali za zgodovino. V enem sem bil kot Orson Welles, imel sem tudi več kilogramov in brado, v drugem pa kot Zelenski. Dobre tekste je strašno dobro govoriti, da pa slab papir oživiš, si moraš še kaj zmisliti. Smoletov Kreon je tako napisan, da ne moreš posegati vanj. Smole ga je sam velikokrat popravljal in spreminjal. To, kar je napisal, težko poveš bolje. Tudi Čehova ali Shakespeara si ne bi upal improvizirati. Zdaj pa to kar naprej počnejo: »Naredimo mi to bolje.« Ne moreš! Naredi to, kar je, dobro!
Ko sem začel študirati, sta bila moja profesorja Janez Hočevar – Rifle in Dušan Jovanović, na akademiji pa so poučevali Mile Korun, Dušan Mlakar, Boris Cavazza, Jožica Avbelj … Kapacitete. Bili so zelo različni, a hkrati nosilci obdobij, od klasikov do avantgarde … Zdaj so na faksu v glavnem ljudje, ki delajo projekte, ki jih ne zanima klasika in bolj ali manj režirajo po motivih. S tem ni nič narobe, ampak mene vseeno zanima, ali si sposoben postaviti tekst tako, kot piše. Tudi ves študijski proces gre v smer motivov. In zgodi se, da igralci ne znajo govoriti verza, da ljudje ne znajo režirati, ne znajo obrti. No, morda sem pa jaz zaprašen in stara šola …
No, tega pa ne bi rekla.
Saj imam rad scenografijo. V meni je še vedno malo otroka. Ko sem šel gledat Hrestača, je bila hčerka še majhna. Bil sem kot otrok, občudoval sem hišice, trg, to, da sneži. Meni je to všeč. Ne pa mikrofon in črna školjka. To smo že videli, dovolj je bilo. Pa revno gledališče, pa »manj je več« … Dajmo, več je več! In nič ni nič. Dajmo vsaj oboje!
Veliko različnih izkušenj je za tabo. Vodenje prireditev, snemanja serij, televizijskih oddaj, filmov, igranje v gledališču …
Pravzaprav vse, kar je možno. Pa še muzika.
Kakšna izkušnja je televizija? Kamera te gleda, ne veš, čigavo je to oko, kdo se tam skriva …
Mahaš v prazno.
Na televiziji te kamera ne sme zanimati, pomemben je tisti, s katerim se pogovarjaš.
Jaz obožujem soigralce in uživam v dobrem dialogu, v neki magičnosti, ki nastaja. To se ne zgodi zmeraj. Včasih govoriš v soigralca, pa vidiš, da ni nikogar doma, samo luč gori. Ko pa se zgodi, gre čez ekran. Spomnim se, ko smo z Miletom Korunom študirali Brate Karamazove. Imel sem stransko vlogo Dimitrijevega odvetnika in sem mu nekoč rekel: »Gospod profesor, imam dobro idejo.« »A res, Jurček? Povej.« »Kaj pa, če bi bil ta odvetnik malo na LA?« Pogledal me je in rekel: »Aja?« Zelo toleranten je bil. Rekel mi je, naj poskusim.
Začel sem igrati prizor v popolnoma drugem žanru. Korun pa je rekel: »Ja, zanimivo. Jurček, ti si tako fajn, samega sebe si vesel.« In imel je prekleto prav.
Ko kaj delam, si pogosto naredim tako, da se imam dobro. Ne vedno, ampak pogosto. Spremenim se v vražjega gobana, ki je nabrit, vesel, rad kaj doda, ponagaja. Velik otrok, sicer že siv … Ja, vedno imam komu kaj povedati, če ne drugemu, pa samemu sebi.
Kaj se ti pa zgodi, ko vidiš, da tudi med gledalci koga ni doma? V stari Drami smo gledalci sedeli skoraj na odru in imel si priložnost, da si vse to videl. Ali pa jih sploh ne vidiš?
Vidiš jih. Eni gledalci so pač taki, da četudi bi ga klofnil, ne vem, če bi ga zbudil. Se je že zgodilo, da sem ustavil predstavo in gledalca prosil, naj odide …
A res?
Ja, dvakrat, trikrat. V Drami. Rekel sem mu: »Če vas ne zanima, bomo mi šli z odra, vi pa tut.« Med predstavo se je nekdo pogovarjal po telefonu. Rekel sem mu: »Gospod, pogovorite se, mi bomo počakali, saj imamo čas.« Ljudje so se smejali. Vprašal sem ga: »Ste se pogovorili?« In smo igrali naprej.
Take stvari si kar dovolim, ker si mislim: če sem jaz prišel, se ti vsaj delaj, da te zanima, čeprav si prišel samo zato, ker spremljaš ženo. Sicer pa ne hodi, jaz te nisem silil. Pa saj ljudje imajo radi take izstope.
Kako drugačna je izkušnja filma? Igral si zelo različne like. Kako v njih najdeš nekaj svojega, da jih lahko prepričljivo odigraš?
To je nujno, brez tega ne gre. Moraš igrati nekoga, ki je tudi ti.
Kaj pa, če igraš kriminalca, kot v Gajinem svetu 3? Sicer zabaven lik.
Meni so včasih rekli, da sem kameleon. Se kar strinjam. Vedno moraš iti dlje od zgolj posnemanja, tudi pri imitiranju. In tu je razlika med dobrim imitatorjem in tistim, ki samo posnema. Misliti moraš tudi na DNK človeka. Takrat je to vrhunska igra. Tudi pri igri se moraš z likom poistovetiti. Nikjer ne piše, da je kriminalec velik, močan, da grdo govori in ima nizek glas …
Ima nizko čelo in debel, kratek vrat.
Lahko je ravno nasprotno. Lahko je drobna oseba. Potem pa pride kreacija. Obožujem opazovati ljudi: njihove tike, kako hodijo, kako govorijo. In vedno me zanima nekaj, kar je drugače. V filmu Belo se pere na devetdeset Bronja, ko že ima raka, reče, da bo šla v hribe. V knjigi fotr Janez nad tem ni najbolj navdušen, jaz pa sem se v filmu razjezil, začel kričati in vrgel šalico. Popolnoma kontra reakcija. In pravijo, da je to ena najbolj norih scen v filmu. Ljudje včasih delamo nelogične stvari in takrat je zanimivo.
Saj, mene v filmih in knjigah vedno razveselijo nelogičnosti in stvari, ki so proti pravilom. Rada imam presenečenja, sicer je pa res dolgčas. Tudi pravila žanra so dolgočasna.
V resnici ni pravil. Ko gledam kakšne serije, sem presenečen. Obožujem skandinavsko igro. Ta njihov minimalizem je zame plafon. Čuden hlad, zelo natur, njihove pavze, trajanje scen … To je to. Navdušujejo me tudi Američani s svojim načinom igre, čeprav sem jih bil že sit. Iščejo drugačnost. To gledam. Ne gre mi pa Jeremy Irons, ki bo spet Jeremy Irons.
Zame je Gary Oldman dober primer. Če pogledaš njegove filme skozi dve desetletji, vidiš, da je ta človek genialen igralec, baje sicer težkega karakterja. Zame je sinonim za popolno metamorfozo. V lik se preobrazi v celoti, 110-odstotno. Ne gre samo za imidž, ampak za vse.
Koliko ustvarjalne svobode in prostora za improvizacijo ti dopuščajo režiserji?
Zelo odvisno. Igralci smo različni: ene je treba peljati za roko, drugi ne bodo šli mimo zapisane vejice, tretji so popolnoma proti improvizaciji. Tako je tudi z režiserji. No, o imenih ne bi.
Moraš pa vedeti, da je prostor, v katerem ustvarjaš, poln egocentrizma. Ljudje zelo radi zamenjujemo kritiko dela s kritiko osebe, zato moraš zelo paziti, komu kaj in kako poveš. Ali pa raje ne poveš ničesar. Z nekaterimi pa si iskreno povemo vse in je sijajno.
Kako sprejmeš negativno kritiko?
Pri nas je zelo malo kritik, ki bi jih lahko tako imenoval. To so predvsem naročene obnove. Sem tudi že bral kritiko predstave, ki je kritik sploh ni videl. Pohvalil je igro nekoga, ki ga v predstavi sploh ni bilo.
Me je kdaj prizadelo. Ko so me pa zelo hvalili, sem rekel: »A res, al kaj? Okej.« Ne preberem zmeraj, bolj se pogovarjamo o vtisih ljudi. Včasih so bili kritika in kritiki del gledališkega sveta, zdaj niso več. Recimo Dušan Jovanović, čeprav ni bil kritik, se je znal pametno razpisati o določenih stvareh. To res pogrešam. Ne vem, ali imamo sploh kakšnega dobrega kritika. Podobno je tudi v glasbi in novinarstvu.
Minil je Festival slovenskega filma. Od filmov, ki so, kot je rekla Nataša Bučar, do nedavnega vodja Filmskega sklada, narejeni za ljudi (in niso umetniški), je edino nagrado prejel film Belo se pere na devetdeset. Za posebne dosežke.
A niso filmi za ljudi? To nagrado jemljem kot tolažilno nagrado, kot izhod v sili. Zdi se mi očitno, da ne moremo govoriti o tem, da smo bili spregledani. Bili smo izvzeti. Po mojem mnenju imata oba filma umetniške prvine. Da o vrhunskem scenografskem mojstrstvu, kostumografiji in igralskih kreacijah v filmu Belo se pere na devetdeset niti ne govorim. Tudi Gajin svet 3 je odrasel v resen in bogat film.
Praznik slovenskega filma je vse prej kot to. Bolj spominja na Dolino Šentflorjansko, na slovenski nacionalni šport – fovšarijo in obrekljivost –, vse skupaj pa je začinjeno z veliko škodoželjnosti. Sem pa vesel, da sem soustvarjal in igral v filmih za ljudi. Oba bosta verjetno ostala zapisana kot nepozabni deli, medtem ko bo marsikaj drugega že med najinim pogovorom utonilo v pozabo. »Kugla in medalja ni nujno, da zadeneta zmeraj pravega človeka,« je pomodroval moj oče.
Kje se vidiš v naslednjih letih? Tukaj, kjer si zdaj? Vloge v komedijah so pri nas podcenjene. Ne moreš kar na oder, povedati nekaj smešnega in ljudje se bodo smejali.
Ja, za to pa res ni vsak. Kje se vidim? Ničemur se ne bom zares odrekel. Najmanj lahko govorim o filmu. Pride, ne pride.
Moram pa povedati, da je za mano leto dni reševanja zdravstvenih težav, pred mano pa še en zdravstveni poseg. Vse sem odlašal kar nekaj časa, predolgo. Ko se vrnem, me čaka vse naenkrat. Ne vem čisto natančno, a imam vse rad.
Najbolj pogrešam kaj glasbenega. Če mi je za kaj žal v življenju – govorim o karieri –, je to, da se nikoli nisem profesionalno glasbeno šolal. Glasbo imam v sebi, gib, ritem, posluh, vse. Vedno sem kaj igral, ampak zmeraj samo malo več kot ljubiteljsko. Ne zares. Vsi mi pravijo: »Pa saj imaš še čas.« Jaz pa: »Ne morem toliko klaviriti, da bom igral Rahmaninova.« No, lahko tudi z enim prstom, po motivih.
Želim si kakšno temačno krimi serijo v skandinavskem slogu. V teatru me čakajo dobre stvari, krasen Čehov, dobra vloga v Češnjevem vrtu. Ruse imam sploh rad, ne vem, zakaj.
Zato, ker so čustveni.
Ja, in vzamejo si čas, da povedo stvari. Režiral bom komedijo v Špas teatru, v njej bom tudi igral, pripravljam pa še projekte za televizijo. Je pestro, Genovese. Ob vsem tem pa bi si želel kdaj biti tudi kvalitetno fraj, malo pobegniti v kakšno Toskano ali kaj takega.
Za kaj takega se moraš preprosto odločiti.
Ja, moraš planirati.
