Bolj bi pomagala vlaganja v infrastrukturo in ponudbo
Na julijski seji piranskega občinskega sveta smo večkrat slišali grožnje posameznikov, kako bodo še naprej nasprotovali različnim občinskim projektom in načrtom za izboljšanje infrastrukture in turizma v kraju. Že dolgo pa nismo slišali poglobljene razprave o pomenu poenotenja glede nadaljnje strategije razvoja v kraju. V nedogled ni mogoče vztrajati pri strategiji povečevanja prenočitev, saj je jasno, da ima prostor svoje mejne zmogljivosti, da je slovensko morje poleti veliko preobremenjeno in da bi morali temeljito premisliti o razbremenjevanju okolja in o trajnostnem turizmu. Toliko bolj, če bi res hoteli razvijati kakovostno turistično ponudbo. V glavni turistični sezoni naskakuje slovensko obalo preveč turistov, nikakor jih ni premalo. Okolje je pred leti oddalo del Centralne plaže Portorož hotelu Kempinski Palace, ampak ta poteza ni bila razumljena kot poizkus izboljšanja kakovosti storitev, temveč je v javnosti predstavljena celo nasprotno – kot kriminalno dejanje oškodovanja javnega podjetja Okolje, občine nasploh.
Na drugem koncu istega kopališča so plažo »uredili« tako, da so na plažne površine preprosto zlili več sto kubičnih metrov betona. Če bi samo k sosedom v Koper pogledali, bi tudi v Portorožu spoznali, da je mogoče celo iz degradiranega območja urediti park in urejeno kopališče. Potem pa se šef plaže čudi, ker je na plaži manj kopalcev, kot v Kopru ob izlivu nekoč smrdljive Badaševice. In če smo že pri plažah: upravljavcu obale v Piranu (Okolju Piran) več kot 12 let ni uspelo dobiti statusa kopalnih voda. Piran torej uradno nima kopališč, pa se na mestni obali za košček obale vsak dan tepe več kot dva tisoč ljudi in več kot na Centralni plaži Portorož. Kako naj v Piranu uredijo več kot 60 let staro, razpadajočo in iz vseh ozirov povsem nesprejemljivo betonsko obalo (pred hotelom Piran in pred nekdanjim hotelom Punta), če tega država ne dovoli, svetniki pa raje zavrnejo evropske milijone, s katerimi bi skupaj s protipoplavnimi ukrepi rešili vsaj del razpadajočega mesta?
Pred nekaj desetletji je bila portoroška plaža pojem, vendar so z načinom vodenja in vnašanjem vsebin nanjo pripeljali do tega, da to že dolgo ni več. Bolj kot plaža je zanimiva kot gradbena parcela za posamične gostinske in trgovske interese. Te dni denimo za povsem neprimerno lokacijo trgovine s kozmetiko. Kdo je potem kriv, če zaradi take strategije na takšno plažo kopalci ne pridejo prav radi?
Portoroška plaža, teniška igrišča, manjkajoča kolesarska steza in marina Portorož, ki se je iz pristanišča za jahte spremenila v pristanišče za plavajoče zabojnike, vse odločnejše prilaščanje javnih površin … so samo nekateri primeri očitnega nazadovanja kraja. Če k temu dodamo neuresničene projekte nekaterih strateških točk v Portorožu (Taverna, Vila Virginia, Vojkov dom, Kaštel, zamujena ureditev centralne promenade v Portorožu, zaprta Drogina upravna stavba, skladišča soli, parkirišče na Fornačah …), manjkajoče garažne hiše, navkljub načrtom za najmanj tri,… je torej dovolj dela za vsaj tri mandate lokalne politike. A v zadnjih treh mandatih tega niso in tudi v tem ne bodo rešili.
Seveda poleg infrastrukture manjka tudi svežih prijemov in idej, ki bi prinesle nove vsebine. Razvajeni turisti hlepijo po venomer novih razvajanjih. A niti ne julija in avgusta, ko jih je vsepovsod tako in tako preveč. Bolj nas zanima, s čim vse bi jih pritegnili marca, aprila in morda še maja, oktobra in novembra. V tem času so turistični delavci bosi, nasedli na 30 let starih vzorcih in preživetih modelih.
Tudi v Portorožu bi vsi delili, manj pa delali
Pomemben vpliv na turizem ima tudi cestna povezava kraja. Portoroška obala je postala še bolj kot Ljubljana eden najbolj prometno prikrajšanih delov države. Če se je bilo še leta 2005, ko so zgradili avtocesto do morja, mogoče iz Ljubljane do Portoroža pripeljati v eni uri, vzame ista pot letos dve in tudi več ur. Komu pa se da v tako nevarnem in zamudnem prometu na morje? Toda dokler kraj nima izdelane strategije in ne ve, ali naj ponuja lepe dele obale petičnim gostom (torej pet zvezdic) ali pa množici celonočnih popivanj željnim (torej čevapčiče in hrenovke), je morda še bolje, da ni boljše ceste. Na mnogih točkah slovenske obale je bilo turistov še preveč, daleč od trajnostnega, okolju in ljudem prijaznega turizma. Daleč od tistega, kar je Portorož pomenil v avstro-ogrskih, italijanskih in celo v jugoslovanskih časih. Razvoj turizma je dodatno še posebej tvegan posel, če morajo zanj uvažati delavce s Filipinov, Indije, Egipta in drugih eksotičnih držav. Kako razvijati turizem, če ni delavcev? Ali pa stanejo preveč? Posamezni prenovljeni hoteli so za uspeh že zdavnaj premalo.
Politiki se torej kopiči vsako leto več in več neuresničenih nalog. Vse te naloge postajajo zaradi nakopičenosti še težje in težje. Ker se z njimi nočejo ali ne znajo spoprijeti, je najlažje razpravljati o organiziranju promocije, kako naj povežejo turizem, in kdo naj bo direktor. Predvsem pa večino zanima, koliko od turistične takse lahko kapne v njegov žep ali pa vsaj v žep njegovega prijatelja.
Poglavitna skrb postane, kako deliti, ker je ustvarjati za naše mišice pretežko delo.
