Maščevanje
Maščevanje ni dejanje in čustvo, ki bi ga morali gojiti, je pa dobro, da ga poznamo. Kajti maščevalo se nam bo marsikaj!
Da se narobe prehranjujemo in premalo gibamo, zato se bo naše telo veliko prej iztrošilo, kot bi se sicer.
Da ne jemljemo resno podnebnih sprememb in bomo uničili planet prej, kot bi ga lahko naši otroci rešili.
Da ne razumemo, da sta dobro javno šolstvo in zdravstvo tako pomembna kot pravica do življenja in dela.
Da ne prepoznamo ljudi s pogumom in vizijo, ki jih ne napajajo lastna veličina, nacionalizem ali populizem.
Da ne razumemo čisto zares, da je v povezovanju moč in rešitev.
Da na žalost ne gojimo duha in misli v takšni meri, da bi razumeli, da je kultura vse, kar smo.
Po drugi svetovni vojni so snovalci nove države in novega družbenega reda verjeli, da se bo Jugoslavija približala svetu predvsem z izobraževanjem in kulturo. Poleg napisov Živel Tito!, ki so zaznamovali pročelja hiš in čas, bi danes morali prepoznati in ponotranjiti neko drugo, zelo pomembno geslo tistega časa: Kultura, izobraževanje bosta naše maščevanje!
Prav to geslo, bi nas moralo voditi iz temnih časov strahu, ko na različne načine skrbimo le za svojo varnost, da postavljamo meje tam, kjer jih že dolgo več ni bilo, si izmišljujemo nove, meter in pol dolge. Medtem pa izgubljamo dragoceni čas, da bi se spoznali, da bi se pogovarjali, da bi se poslušali. Pred nami je poletje, ko se bomo morali spočiti od tega nenehnega strahu, zato berimo literaturo, poezijo. V njej je več zdravila, kot si upamo pomisliti. Pojdimo v gledališče, na koncerte, na pogovore – spoznali bomo druge in drugačne, prepoznali bomo sebe. Letošnje kulturno poletje nam ponuja veliko vsega. Izobražujmo se, nahranimo se z umetnostjo in kulturo in ne bo se nam maščevalo – življenje!
Katja Pegan
