KATJA PEGAN ”Vsi otroci so naši otroci”

Prvič.

V nedeljo popoldne sem šla kot vsak dan na vaje v gledališče mimo parka ob nekdanji porodnišnici. Tam so se v zavetju lepih starih platan igrali otroci. Kakšnih deset različnih starosti. Za leseno mizo so sedele mame. Sonce je sijalo skozi nežne liste. Otroci so se navdušeno klicali po imenih in vabili k igri. Vse skupaj je bilo zelo idilično. Prav zaradi njihove igre je nedeljsko mesto duhov postalo prijaznejše, manj strašljivo. Otroci so moji sosedi in govorijo albansko, tako kot so sosedi iz mojega otroštva v Piranu s svojimi starši govorili hrvaško, srbsko ali italijansko.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Drugič.

V letu 2023 se je v Sloveniji rodilo okoli 17.100 otrok. V šolskem letu 2022/2023 je bilo v Sloveniji v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, visokošolskih zavodih in strokovnih šolah zaposlenih 48.214 učiteljev. Tudi če bi vsi lani rojeni otroci postali učitelji, jih bo primanjkovalo več kot pol. Glede na to, da jih že danes ogromno primanjkuje, si prihodnosti ne znam predstavljati. Razen če bo otroke učila umeta inteligenca ali bodo učitelji predavali v nekem tujem jeziku. Čeprav se bomo v prihodnosti Slovenci še bistveno bolj razlikovali med sabo, se mi vseeno zdi, da si bodo tisti, najbogatejši privoščili zasebne šole s slovenskimi učitelji, večina srednjega nižjega razreda in delavstva bo svoje otroke pošiljala v šole s kombiniranim učnim jezikom (učitelji govorijo večinoma kot znajo, čeprav naj bi bilo to slovensko ali angleško), prekariat bo pošiljal otroke v obvezne javne šole, kjer jim bo predavala umetna inteligenca v jeziku, ki ga bodo razumeli.

Tretjič.

Statistika pove, da je stopnja rodnosti v Sloveniji 1,64 na žensko. Ne glede na to, ali se nam to zdi malo ali srhljivo malo, je dobro vedeti, da statistika nima boljšega mnenja niti o rojstvih na Madžarskem, Češkem, v Rusiji, Ukrajini, Albaniji, Nemčiji, skratka EU se giblje od najslabše rodnosti na Malti z 1,13 rojstva do Francije z 1,84. Francozi so z željo po otrocih premagali Kitajce(1,16). Njih pa Indijci z 2,03 otroka na žensko. Žalostna je ta statistika. Vsi vzroki zanjo koreninijo v strahu. Žalostno je tudi življenje mladih ljudi, ki bi lahko postali starši, pa z otroki ne bodo konkurenčni, saj je otrok tudi bolan, zahteva svoj čas, skrb, nego, počitnice… Otrok je za delodajalca malus, prav tako za stanodajalce, ki družin nikakor ne sprejmejo za podnajemnike. Pravijo, da so družine zaščitene in da jih »ne morejo vreči na cesto«. !!?? Tako si lahko razložimo statistiko Južne Koreje, ki ima izredno nizko rodnost (0,85), kjer mladi najbolje služijo svobodnemu gospodarstvu, kar pomeni, da nimajo otrok in družin, da bi bili lahko od jutra do večera na voljo gospodarju. Spomnimo se, da so v tej državi lani poskušali uzakoniti 69-urni delovnik (šest dni na teden po 11, 5 ure na dan).

Četrtič.

»Pri nas imamo okoli 16.000 delavcev s Kosova. Prihajajo predvsem preko svojih socialnih mrež in kosovskih delodajalcev. Njihovo število ves čas narašča … Pri delavcih s Kosova in Albanije je še vedno težava, kako aktivirati žene, ki pridejo z njimi. »Mi se zelo trudimo, da bi jih usmerili na trg dela,« odgovarja generalna direktorica Zavoda za zaposlovanje v osrednjem časopisu. Seveda ne razumem, kako ne razumemo, da so prav družine, ki gojijo patriarhalno družino z očetom, ki dela, in mamo, ki doma skrbi za družino, najbolj primerne za ohranjanje kapitalistične mašinerije. Oče je ves dan na razpolago lastniku, mama otrokom. Če bi želeli spremembe, ni dovolj zgolj impotentno razpravljanje o pravicah, intergraciji in enakopravnosti ali pa hinavsko razpredanje o vrednotah. Potrebna bo veliko večja solidarnost in konkreten načrt, da naredimo korak naprej. Bi bilo pa to za kapitalista strašno. In on je prvi, on odloča. Tudi vsem političnim barvam, ki jih volimo.