V vsakdanjem življenju se nam v trenutku, ko debata ali razmislek nanese na politiko, vedno zgodi osnovna zadrega. Težko nam gre z jezika, da smo zadovoljni. Težko priznamo, da nam neka politika, neka garnitura, neke popolnoma določene osebe vlivajo zaupanje.
Zaupanje se zgodi le enkrat in to načeloma na štiri leta, ko se odločamo, komu bomo podelili svoj glas in čez dobro leto se ne spomnimo več točno, komu smo ga dali, razen tistih, ki so verniki ali fanatiki ali pa interesni priskledniki. Tistih nekaj mesecev ali tednov pred volitvami znamo utemeljiti svoj glas. Največkrat gre v dve smeri. Prva je znana. Nekoga ne maramo. Nočemo ga več videti. Naredili bomo vse, da se ga znebimo. Posebej, če nam kroji življenje, pravice in še kaj.
Druga pot je investicija v nepokvarjeno. Eni temu rečejo iskanje odrešenika. Ker so vsi zapacani in imajo vsi dolg seznam napak ali razočaranj, je potrebno najti nekoga, ki je vsaj v osnovi nedolžen in nepokvarjen.
Ta druga izbira se vedno izkaže za popolnoma iracionalno, skregano z vsakim razumom. To je tako, kot da bi raje zaupali volan avtobusa, v katerem sedijo vaši najljubši, torej otroci, nečaki, družinski člani in prijatelji, nekomu, ki še ni sedel za volanom, kot nekomu, ki že trideset let vozi avtobus in je šel skozi nešteto kočljivih situacij.
Bi res samo zato, ker je voznik še nekaznovan, ker seveda kaznovan sploh ni mogel biti, ker ni nikoli vozil avtobusa, volan zaupali njemu in ne nekomu, ki je dobil nekaj priložnostnih kazni in vaše otroke, nečake, družinske člane in prijatelje vedno varno pripeljal od točke a do točke b. Bi bili res tako ubrisani, da bi se šli neke vrste rusko ruleto. Če rata rata, če ne rata, pa bog pomagaj.
Dobro, recimo, da je ta primer z voznikom avtobusa mejen in samo hipotetičen. Bolj realen je naslednji. Velikokrat slišimo utemeljitve, dajmo mu priložnost, vsak mora enkrat nekje začeti, še nihče se ni rodil moder in pameten, na mladih svet stoji, nagajate zato, ker ne marate uspešnih in se bojite za svoje stolčke. To so absolutno legitimni razmisleki, ampak nikoli ne boste dali novincu in analfabetu v roke na primer krmilo energetskega podjetja zato, ker je pač nov, o energetiki pa nima pojma. Lahko ga boste dali v en pododelek oddelka za razvoj in inovacije, da se malo spozna in vpelje, potem pa ga počasi pripeljali do vodje kakšnega sektorja in morda na koncu celo izbrali za šefa korporacije. Vsi dobri gospodarstveniki vedo, da so takšni kadri najboljši, ker se spoznajo in ker poznajo celotno strukturo. Še bolje to poznajo lastniki korporacij, ki ne bodo nikoli igrali te nevarne igre. Ja, lahko se tudi posreči, ampak največkrat se ponesreči. Primerov je nešteto. Zadnji, s katerim živimo in se lahko samo križamo, sliši na ime nacionalka. RTV Slovenija je vzorčni primer, kako nevarna je ta ruska ruleta.
Ravno zato bi morali mi, kot volilci in lastniki korporacije, ki se imenuje Slovenija, vsakič znova razmisliti, komu jo bomo dali v roke, da se ne bomo spet že čez leto dni spraševali, zakaj so nas razočarali in zakaj smo razočarani.
