Vse se je začelo že v času župana Petra Bossmana. A ne zaradi njega, temveč zaradi stricev iz ozadja, ki so prav z Bossmanovo izvolitvijo doumeli, kako zlahka lahko prevzamejo odločanje v občini in po svojem okusu vlečejo niti iz ozadja. Tudi sam Peter Bossman je kmalu po svoji izvolitvi razumel (in javno razkril), da niti približno ni on glavni »šerif« v kraju. Posamezni predstavniki kapitala skupaj z najetimi mojstri političnega inženiringa ves čas kažejo, kako to gre. Prevzeli so stranko Socialnih demokratov, ki v tej občini (še posebej) že dolgo ni več to, kar je bila, saj v njej praktično ni več kontinuitete starih kadrov, izkušenih stebrov socialne demokracije, ampak prevladujejo ljudje, ki sledijo kruti logiki tranzicijskega turbo kapitala. (Vprašajte stare piranske socialdemokrate!)
Prav zaradi takega položaja je že ob začetku prejšnjega mandata nastalo gibanje za občino Piran, ki je sklenilo narediti konec takšni politiki. Naloge so se lotili kot prvovrstni začetniki, ki so jih stari morski volkovi prej kot v dveh letih spravili v stranski žep.
Tisti, ki so pred štirimi leti pljuvali po plakatih občinske SD in se norčevali, da se bodo celo podelali nanje, zdaj sedijo za isto mizo in z retoriko cenenega populizma nagovarjajo volivce. Navzven torej goreči borci za pravice malega človeka, po duši pa izraziti populisti kova Berlusconi, Trump in Boris Popovič. Zadostuje ogled zasebnega in hkrati očitno strankarsko obarvanega glasila Naša Istra in že površnemu bralcu je lahko jasno, za kakšno retoriko in kakšno črno-belo politiko ustrahovanja, diskreditacije in svetohlinstva gre. V tem krogu se vrstijo nazorni primeri obračunavanj z vsemi, ki si upajo imeti in razglašati drugačno mnenje, kakor koli oporekati, ugovarjati takšni politiki. Gre torej za metode, ki jih nikakor ni mogoče pripisati filozofiji napredne sodobne evropske socialdemokracije, ampak so veliko bolj značilne za obračune mafijskih združb.
Kako lahko volivec še verjame voditeljem stranke GZOP in njihovim stricem iz ozadij po tem, kar se je zgodilo v občinski politiki, ko so s takšno večino zmagali in prevzeli vajeti občinske oblasti v svoje roke? Dober primer sprege takšne politične manire in za piransko občino škodljivega kapitala je želja, da bi občini vsilili nakup teniških igriščih. Po tem, ko je v piranski javnosti zaokrožil video, kako se portoroški podjetnik Vejsil Hot druži z Bojanom Petanom in sodelavcem iz Term Čatež Sandijem Bonaco, je postalo jasno, zakaj se lokalni odbor stranke SD tako trudi, da bi občina zapravila skoraj pet milijonov za nakup igrišč, od katerih širša skupnost ne bi imela nič. Šele na zadnji občinski seji so svetniki pri tej temi spremenili barve. Župan se je z Bojanom Petanom dogovoril za prestavitev odločanja o uveljavitvi predkupne pravice za teniška igrišča na februar 2023. Odločitev je logično prepustil tistim svetnikom, ki bodo prevzeli nov mandat in s tem odgovornost za porabo proračunskega denarja za takšne bravure prepustil naslednikom.
Zdi se torej, da je v Piranu vse odvisno od tega, ali bodo volivci spregledali, kdo narekuje tempo v občini in za kakšno politiko gre zadnjih 15 let v tem kraju. Visok uradnik piranske občinske uprave je razmere pred volitvami ponazoril, da so se politične stranke v Piranu v grobem delijo na dva pola: tiste, ki so in bodo lojalne Vejsilu Hotu in vse ostale.
V Piranu je zelo nepredvidljivo napovedovati, kdo ima največ možnosti za župana. Po ocenah poznavalcev bi lahko povzeli, da imajo največ možnosti za drugi krog Gašpar Gašpar Mišič, Manuela Rojec in Andrej Korenika. Manuela Rojec je dobila podporo stranke Gibanja Svoboda, Gašpar Gašpar Mišič očitno nima podpore največje državne stranke, stavi pa na dialog z vsemi (tudi s SD). Andrej Korenika pa zagotovo ne uživa podpore strank iz kroga podjetnika Vejsila Hota, ampak ima podporo Hotu nasprotujočih gibanj, kapitala in strank. Seveda se moti, kdor misli, da bo usoda Pirana odvisna le od novega župana. Prav iztekajoči mandat je pokazal, da je veliko pomembneje, kdo sedi in odloča v občinskem svetu. Najlažje je vso krivdo valiti na župana, saj imajo svetniki vso oblast v svojih. Vsaj toliko pozornosti kot županskim kandidatom bi morali volivci nameniti predlaganim listam za občinski svet. Na njih je največ neznank in pasti, torej največ možnih nedozorelih svetnikov, ki ne ponujajo primerne alternative sedanjemu občinskemu svetu.
