Ugotovili so, da so nepotrebni. Državljani se znamo organizirati sami. Z vsemi prostovoljci na terenu, vso solidarnostjo na tekočih računih in materialnim odrekanjem doma. Delujemo hitreje, učinkoviteje in predvsem nam nihče ne »serje« na glavo. Nihče nam ne more soliti pameti in delati reda na terenu. Naj se politiki vseh barv zadnje tedne še tako bratijo, lepo govorijo drug o drugem, v en glas zatrjujejo, kako so z nami in za nas, neradi slišijo, da so v bistvu odgovorni, da so tako ali drugače del problema. Taka napol shizofrena situacija, ki ji nobena oblast in nobena politika ne more uiti. Skratka, so problem zato, ker nečesa niso sprejeli oziroma so sprejeli. So problem, zato ker nečesa niso predvideli in so nenazadnje problem zato, ker jih bolj zanima politično preživetje kot običajno življenje državljanov.
Za prejšnjega »šefa« vlade sem enkrat zapisal, da bi se moral zavedati, da je navaden hišnik, da mora pač lepo skrbeti za hišo Slovenijo, v kateri vsi živimo. Pravočasno odvažati smeti, popravljati luči in dvigala ter z nami komunicirati spoštljivo. Prevedeno v politični jezik bi se to slišalo takole: oblastniki morajo skrbeti za trajnostni in zeleni razvoj, paziti, da vsi sistemi in podsistemi delujejo in biti pri tem v stalnem dialogu s svojimi državljani. Komunikacija je vedno tako velik problem, da se je celo zadnja izvršna oblast posipala s pepelom, ker ji ni šla od rok. Kako nespretni in delno arogantni so bili, ker so »fasali« malo višinske bolezni, zato bi se morali vsi zgledovati pri hišnikih. Hišnik v principu živi v pritličju. Hišnik ne grozi, temveč prosi. Hišnik ne obtožuje, temveč sprašuje.
Zdajšnji šef vlade pa je v dobrem letu poleg hišniške funkcije dobil še eno, gasilsko, kar je tako ali tako simbolna definicija politike. Stalno so žarišča in gorišča. Stalno neki plameni in ogenj v politični hiši. Skratka, politika mora neprestano nekaj gasiti. Na žalost tudi tiste požare, ki jih sama sproži.
