S štirinajstimi leti je, takrat še Mia Puhar Rodin, doma iz Ankarana, prvič stopila na oder na Melodijah morja in sonca. Pri dvaindvajsetih ima za sabo več kot petdeset koncertov, razprodan koncert v Kinu Šiška, njena Ni panike je bil najbolj poslušana pesem lanskega leta, Pusto pa ima na YouTubu pol milijona ogledov. Njena poezija je izšla v antologiji slovenske uporniške poezije H2SO4 (formula za solno kislino, op.a.).
S štirinajstimi leti si prvič nastopila v javnosti na odru Melodij morja in sonca. Kakšna izkušnja je to za tako mlado dekle, najstnico, ki se je znašla med starejšimi, v glavnem moškimi?
Ne bi rekla, da so bili v glavnem moški, tudi gospe so bile, dame. No, takrat sem bila tako majhna, da so se mi zdeli stari tudi dvajsetletniki. Danes se, pri dvaindvajsetih, zaradi teh misli tolčem po glavi. Ob nastopu sem se počutila tako, kot da mi je nekdo nekaj podaril, »evo, mala, imaš to. Imaš neko poslanstvo na tem odru, to ni kraj, kamor ne bi spadala.« Delovalo je vzpodbudno. Ne glede na starost, ni nikoli prezgodaj, da začneš nastopati, se ukvarjati z muziko. Če bi bilo po moje, bi bila na odru že prej. Res.
Kako si se začela ukvarjati z glasbo? V zadnjem intervjuju za Obaloplus Vanja Valič, član Kameleonov, pravi, da so ga starši poslali v glasbeno šolo, ker so pričakovali, da bo pianist.
Mene v muziko ni nihče silil, nihče od staršev se ni profesionalno ukvarjal z njo, nisem iz glasbene družine, kjer bi bilo to podprto tudi finančno. Smo pa doma poslušali dobro muziko, starša sta imela res dobro diskografijo vseh, od Princa do Michaela Jacksona, Amy Winehouse, tudi hiphop smo imeli. Pri sedmih letih sem znala na pamet cel album Snoop dogga. Neskončen užitek je bil plesati in peti naglas in to sem si želela delati. Vabilo Roberta Vatovca na nastop na Melodijah je bila odskočna deska, on je bil prva oseba, ki me je predstavil glasbenemu svetu, bil je naš družinski prijatelj. Ko mi je tata povedal, da uči kitaro, sem ga prosila, naj uči še mene in sva začela.
Torej imaš glasbeno izobrazbo?
Niti ne. Not ne znam brati, znajdem se z akordi, sama pišem akustično muziko. Marsikateri komad izide iz produkcije. To je sicer moja plus točka, bi se pa rada na tem področju bolj izobrazila. Rada bi šla k učiteljici petja, rada bi šla še enkrat k učitelju glasbe, poklicala Robija in mu povedala, da nisva še končala.
Boš imela za to čas?
Mislim, da ga imam. Če si ga ne bi vzela, nekaj ne bi bilo prav.
Nastopiš na Melodijah morja in sonca, postaneš znana, ljudje te ustavljajo na ulicah, …
Po štirinajstem letu sem se vedno manj ukvarjala z glasbo – s kitaro. Urniki mi ne grejo, super je, da delam, kar hočem, kadar hočem, zato pa imam rada to, kar delam. Začela sem pisati svoje komade in se zabubila v svoj svet. Nisem izdajala pesmi, sem jih pa kopičila. Želela sem si biti dobra pesnica, osredotočila sem se na pisanje in pustila kitaro za nekaj časa. Brala sem poezijo od Prešerna do Svetlane Makarovič. To je bil res užitek. Takrat, ko sem bila še mlajša, so bile popularne videokasete, Svetlanine (Pekarna Mišmaš) so me naučile neke ritmike in poezije. Iskala sem se kot najstnica, lezbijka, bolj fantovska po slogu. Zdaj je to sprejemljivo, takrat pa ni bilo. Mi, androgeni – “drugačni”, smo za to “krivi”. Prestali smo to obdobje posmehovanja, obglavljanja in kamenjanja. Četudi sem letnik 2001, sem čutila neko izobčenost zaradi stila oblačenja. Našla sem se v hiphopu, začela sem hoditi na obalne evente, spoznala obalne reperje, jim povedala, da si želim biti njihova predskupina in tako se je vse skupaj začelo. Z njimi sem hodila na koncerti po Sloveniji in ljudje so poznali moje komade, še preden so prišli ven. Tako je ta muzika dobila svoj dom. Ko so začeli predvajati Pusto, so ga ljudje znali na pamet. Predvajali so ga večkrat na dan in številke, o katerih sem samo sanjala, so se začele nabirati. Številka, da ima komad več kot pol milijona ogledov, je nora. Eno leto je star, bili smo nominirani za Pesem leta, za Zlato piščal, zmagali smo kot Novinci leta. Zdaj je potrkal na vrata tudi Frišno SNG Maribor z Big bandom, ki bo letos 15. oktobra. Potegujem se za najboljšo pesem lanskega leta. Če imaš rad, kar delaš, potem je to to.
Kako si se v tem najbolj občutljivem obdobju izognila mamilom?
Droga na obali je bila tudi v moji generaciji prisotna. S starši smo se veliko pogovarjali o kulturi droge v Gavioliju, o preprodaji in o vsem, kar kot mlad človek moraš vedeti o tem. Vse te zgodbe poznam in si jih ne želim doživeti še na svoji koži. Rada bi se nekaj naučila od tistih, ki so bili pred nami, saj nam ni treba ponavljati zgodovine. Vsem substancam se izogibam, je pa tudi v hiphopu kultura droge vedno bolj prisotna. Ko si od nečesa odvisen in brez tega ne moreš funkcionirati, gre lahko tvoja kariera v negativno smer … Verjamem, da me tata čuva in vsak dan mislim nanj.
Si bila navezana na očeta, kakšno je bilo tvoje otroštvo in kaj te je oblikovalo?
Rastla sem v zelo ljubečem okolju, tata in mama sta mi vedno dovolila, da razmišljam s svojo glavo. Nista me zavijala v vato, lahko sem šla ven, delala karkoli, imela najslabšo družbo. Imela sem svobodo, da sem se razvila, kričala, da bom pevka, da bom delala muziko. Tata me je vedno podpiral na način, da sem vedela, da verjame vame. Kar je rekel, se je tudi zgodilo. Od malega sem tudi jaz temu zaupala. To, v kar verjameš, se bo zgodilo, ker oblikuješ svojo realnost. Tako sem se razvila v odprto mislečo osebo.
Je bil tvoj oče popotnik?
Ja, do mojega rojstva je prepotoval svet. Kulture, ki jih je spoznaval, je prinesel s sabo domov. Pri nas doma ni bilo tabujev, na stenah smo imeli afriške ščite, od tod tudi izvira moje ime (Masaji so etnična skupina, ki naseljujejo Kenijo in Tanzanijo, op.a), najrazličnejše rjuhe, tepihe … To, kar je lahko, je dal ljudem in sebi, da je spoznal življenje. To je najpomembnejša lekcija, ki ti jo lahko dajo starši, najpomembnejše so izkušnje, ki jih imaš z drugimi ljudmi.
Pri štirinajstih prideš na oder in odideš, pišeš, imaš različno družbo, živiš tako, kot živijo najstniki, potem začneš nastopati, doživiš prve uspehe, stopiš v življenje, na katero moraš biti pripravljen, zrel, da ne rečem odrasel.
Po tragediji doma, tata se je poslovil pred štirimi leti, sem bila ujeta v žalovanje, zgodila se je še korona, nisem imela dovolj koncertov, da bi lahko svojo žalost zjokala na odru. Zaradi vseh solz, ki sem jih še imela, nisem mogla več snemati pred drugimi in z drugimi. Ni mi več ustrezala družba in pritiski drugih ljudi, kdaj moram snemati, kdaj kaj izdati, kako moram karkoli pisati. Vse to se mi je res zamerilo, ker sem se počutila tako, kot da mi nihče ne more ničesar povedati. Prav je bilo, da sem se tako počutila. Iz koncerta v koncert sem hranila denar, da sem si potem lahko naredila studio doma. Nakupila sem kameno volno, izolacijski tekstil, lesene deske in šla k starejšim kolegom, ki so bili rokerji v Ankaranu. Alen Fekonja je moj tonski mojster in dober prijatelj, ki se spozna na fiziko muzike. Pomagal mi je sestavljati panele, posodil mi je mašine, sestavil sistem verig, na katere so obešeni paneli v moji sobici doma. Z neko res majhno vsoto sem sestavila studio, ki je dejansko profesionalen. Danes je tak studio dostopen, če si pripravljen delati dve poletji za to ali pa dati honorar od koncertov.
O kakšni vsoti govoriš?
O treh, štirih jurjih, to je danes industrijski standard – o dveh študentskih/dijaških poletjih, če znaš šparat. Tehnologija je že tako dobra, da v miksu in masteringu, tudi če je recording slab, dobiš ven dobro muziko. Potrebuješ nekaj dni, da se naučiš. »Ajde«, ni enostavno, je pa informacija na dosegu rok. Posnela sem nekaj testnih komadov, preden sem zares posnela Ni panike, prvi komad, ki je nastal v mojem studiu. Potem je nastal cel album in z ekipo, s katero sem delala, si želim delati še naprej. Želim pa si nadgraditi svoje znanje, se izobraziti kot glasbenica, iti po svetu in videti, kaj pomeni delati v velikih studijih.
Imeti svoj studio je res velika svoboda.
Ne predstavljam si, da bi imela na razpolago osem ur in bi točno v tistem času morala nekaj ustvariti. Ne morem delati pod nobenim časovnim pritiskom in to je lepota današnje industrije glasbe, narediš svojo muziko, greš na internet in jo distribuiraš. Ni več založba tista, ki ima znanje, kako se to naredi. Vse to je zdaj na dosegu roke. Edini problem je, da je vsega preveč in težko izstopaš. Tukaj pa pridejo nastopi, nekateri artisti so samo digitalni, ampak največji čar muzike je nastopanje, da se povežeš z ljudmi, da se povežeš s publiko, da poveš določene besede samo takrat. Noben koncert ni ponovljiv, kar smo se pogovarjali takrat, smo se pogovarjali samo takrat. Ne vem, kaj sem rekla v soboto, vem pa, kaj sem govorila na koncertu.
Videli smo veliko dokumentarcev o pomembnih glasbenikih, nazadnje o Davidu Bowiju, ki govorijo o tem, kakšna gromozanska mašinerija stoji za njimi. Brez tega ne moreš uspeti ?
Ne, ni nujno, kljub temu pa potrebuješ ekipo, moja punca Tia Krašovec je moja stilistka – dizajnerka, imam tudi menegerja, Jana – Lana Severja. Doslej sem vse počela sama, zdaj pa mislim, da se mora artist do teh stvari vsaj malo distancirati, da se lahko stoodstotno posveča kreativnim delom muzike. Pomembna je tudi vizualna podoba, snemalna ekipa. Delam s 5. kadrom, Luka Jurinčič je moj režiser, prijatelj iz osnovne šole. Ni mi treba razlagati, kdo sem. To je pri mojem ustvarjanju velik plus, zato bi rada izpostavila vse svoje sodelavce, prijatelje in biznis partnerje, to artist potrebuje, to je familija, zavedno – za vedno. Slovenci smo dokaz, kaj vse je mogoče in še naprej bomo to dokazovali iz generacije v generacijo. Ni veliko ljudi v ozadju, ni jih 200, 10 jih je in ti so preklemano dobri.
Se ti je kdaj zgodilo ob poslušanju neke skladbe, da si si rekla, kakšna škoda, tega bi morala napisati jaz?
Seveda se mi je. Ob vseh komadih Michaela Jacksona, ob vsem, kar je naredila Amy Winehouse, si to rečem. Tudi ob naših glasbenikih to rečem.
Katerih?
Od Mrfyjev do Jokerjev, Benčine Benča, od Borisa Beleta do Kreslina pa dalje. Vsak artist si mora priznati, da je ta muzika »vau«. Če te drugi žanri ne inspirirajo, ne moreš nadgrajevati niti svojega, samega sebe. Muzika se je vedno razvijala in edini način, da se, je ta, da ljubimo tudi druge žanre. Če jih ne bi, jih ne bi mogli vkomponirati v svojo muziko. Iz funka se ne bi razvil disko, če ne bi maral elementov elektronike, recimo.
No, narodnozabavne glasbe najbrž ne poslušaš?
Nič ne zavračam, nič ne kritiziram. Ta komad Ena bolha za pomoč, ki je bil pravkar lansiran, prepevajo tudi moji prijatelji, ima nekatere note, ki so res dobre (zapoje). V vsakem žanru so briljantni elementi, v to verjamem.
Všeč mi je tvoja odprtost do žanrov, tudi v literaturi je podobno. Škoda bi bilo, če bi vse življenje bral samo kriminalke.
Ja, čez nekaj let bi se zaradi tega tolkla po glavi. Kaj sem rekla?!
Leta 2022 je bila tvoja skladba največkrat predvajana, imaš več kot pol milijona ogledov na YouTubu, bila si novinka leta. Te je to presenetilo, si si vsaj enkrat rekla: » Sem pa res frajerka.«
Jebela, še zdaj čisto ne dojemam. To leto je bilo leto kaaaj? Začelo se je tako, da smo šli januarja na Macawards, ker sem imela v Beogradu dve nominaciji s slovenskimi komadi, z Baby za žensko izvajalko in new age kolaboracijo z Ne bo tako. Že to je bilo »vau«. Šla sem v Beograd, ne zato, ker bi bila prepričana, da bom zmagala, ker tam so res taka imena … šla sem, ker sem si želela biti del tega in reality checka. Ne glede na to, kako smo majhni, nas poslušajo tudi drugje. Vrnem se v Slovenijo in pride Zlata piščal. Dve nominaciji. Nenormalno. Podelitev je bila tisto noč pred koncertom v Kinu Šiška, ki sem ga napovedala februarja. Pripravljala sem se na izid albuma in to je bila glavna okupacija. Vedela sem, da grem v Maribor na podelitev, ki je zvečer, naslednje jutro ob desetih pa sem na generalki v Kinu Šiška, kaj več pa ne. Mi gremo, Andrej Karoli na odru odpre kuverto in prebere moje ime. Nič mi ni jasno, grem na oder, solze stečejo, omenim tatija, kako bom to delala vedno za vse, ki poslušajo to muziko in tudi za tiste, ki je še ne. Naslednji dan grem v Kino Šiška, razprodana dvorana. Nič mi ni bilo jasno, tako hitro se je vse to dogajalo. Skrbelo me je, je album ok, je dobro natiskan, je knjižica ok, je kakšna pravopisna napaka, so vse majice ok, jih je dovolj, je vezenina ok, o vsem tem sem razmišljala. Ali je ta produkt, ki ga dajem poslušalcem, res največ, kar sem v tistem trenutku zmogla? Vse to sem naredila stoprocentno in nisem razmišljala o dosežkih. Res nisem, nisem imela časa, hotela sem narediti za svoje poslušalce najboljše. Ukvarjala sem se s plesalci, ki jih prej nisem nikoli imela na odru, s svojo plesno točko, s koreografijami, ki jih nikoli prej nisem znala. Do takrat nisem bila plesalka, zdaj pa sem se odločila, da se bom naučila plesati, trenirala bom, nadgradila svoj šov. V Šiški sem imela prvič glasbene goste, morala sem prirediti glasbene podlage za Kino Šiška, naredila sem filmčke, ki so se predvajali. Bil je res spektakel. Nisem ga razglasila za takega, ker ko bom zares visela narobe obrnjena na oder, bo to to.
Ojoj, upam, da ne!
Se vidimo na naslednjih predstavitvah novih albumov! Želim si narediti tisto, kar si predstavljam in dokler si predstavljam še nekaj posebnega, to še ni spektakel. Kino Šiška je bil blizu, ni pa še tak spektakel, ki sem ga zmožna. In si ga želim narediti. Bil pa je največji in najbolj izjemen koncert v mojem življenju. In mislim, da so ga tudi poslušalci tako občutili. Po Kinu Šiška se mi je začela sestavljati slika za nazaj, kaj se je dejansko zgodilo v pol leta, leta 2023. Še zdaj ne razumem, počaščena sem. Zlato piščal imam v vitrini doma, vsak dan jo pogledam, se nasmejem in sama sebi rečem: »What the fuck. Dejmo še, let’s go! Nekaj delamo prav, dejmo se ne pustit na cedilu.«
In potem dobiš vabilo za nastop na državni proslavi ob dnevu državnosti. Si pomislila, da bi ga zavrnila?
Res sem v nekem trenutku pomislila na to, pela sem komad, ki ni moj. – Bala sem se tega, kako bom odpela komad, ki ni moj. Je ok, da sem del tega? In istočasno sem se zavedala, da je to velika čast in da bi o tem lahko samo sanjala vse življenje, ampak zdaj je šlo zares, zastopam vse, ne samo svoje generacije, alternativo, dejansko predstavljam državo. Vprašala sem se, ali stojiš za tem ali ne. Seveda da. Dobila sem pesem od Muff, ki jo poje Senidah. Ona je ena najboljših in vedno moja – pevka in inspiracija. Mislim, da ni večje ustvarjalke na Balkanu. Večkrat me primerjajo z njo kot z njenim podmladkom zaradi nizkega vokala, kar se mi zdi metanje v isti koš, ampak koš je dober. Ta nastop je bil zame izziv, ki sem ga sprejela z veseljem. Napočil je dan državne proslave. In evo, bil je oder, šov. Prvič v življenju sem bila v kostumografiji, ki ni bila moja, od glave do pete, imela sem spuščene lase, kar je zame redkost. Z veseljem bom v obojem še večkrat. Je pa naporno imeti toliko las na odru, prekomerno se potiš, padajo ti na obraz, pletejo se ti med roke in mikrofon, je pa tudi užitek. In bil je užitek! Imela sem oder, ki se je vrtel, Matej (Filipčič, režiser proslave, op.a.), mi je to povedal in me na to pripravil, z veseljem sem sprejela. Taka dobra produkcija je užitek, ki je ne moreš imeti na vsakem odru. In ko imaš tako šanso, jo zagrabiš in se daš vanjo 200-odstotno. Upam, da so ljudje uživali. Z veseljem sem pela to pesem v aranžmaju Matije Krečiča in z velikim bendom.
Si imela tremo?
Ja, sem. Vedela sem, da bom izstopala in morala sem se zadržati, da ne bi šla preko meje. Rada skačem, rada plešem, veliko me je na odru, a sem tokrat vedela, da mora biti moj nastop drugačen v dobrem smislu. Vesela sem, da sem ga sploh odkrila, če tega nastopa ne bi bilo, sploh ne bi vedela, da lahko razvijem ta del sebe. Od proslave naprej vem, da si lahko postavim meje in jih upoštevam. Zdaj vem, da za močan učinek ne potrebujem veliko. Čar je v subtilnosti.
Od glasbe k besedilom za pesmi k tvoji poeziji, ki je “mladostniška, družbenokritična, govori o neenakosti, diskriminaciji, zasvojenosti”. Je res taka?
Mislim, da ne. To velja za čas, ko je bil hiphop underground žanr. Neenakost je bila prva stvar, zakaj je hiphop nastal in je prav, da je to vsebinsko še vedno njegov sestavni del. Danes je toliko različnih vej hiphopa in repa, da obstaja tudi elektronska verzija, ki ni več lirična. Danes je rep tako močen, da je rep rep, hiphop pa je žanr, ki se je razvil v tisoč in eno vejo repa. Imaš elektronski način repa, armb način, ki je meni najbolj ljub, pa old school, devetdeseta, pa trep rep in potem še mešanica elektronike in azijske muzike, sploh ne znam razložiti, koliko neke muzike je nastalo iz hiphopa in koliko nekih besedil, ki nimajo zveze z ničemer. Hiphop komad lahko ne pove tudi ničesar, tudi to obstaja. Ni več toliko poudarka na besedah, več na melodiji in produkciji. Ker je premalo poudarka na besedilih, so postala na določen način osnovnošolska. Upam, da se začne to kmalu spreminjati, razvijati. Muzika se spreminja iz generacije v generacijo, enkrat je kompleksna, potem bolj enostavna, potem je jazz … – in potem se ta krog vrti.
Kaj pa so tvoje teme?
Moje teme so malo vsega, so družbenokritične, kar velja za album Za vedno – Zavedno, neke osebne zgodbe, komadi za žurat, ki nimajo neke globine, lahko pa tudi brskaš in boš globino našel v metaforiki. Bolj, kot ti je pesem simpl, bolj zna biti tudi kompleksna. Ne glede na to, kako osnovnošolska je rima, pa je muzika briljantna, briljanten pa tudi tekstopisec, ki je tako briljanten, da je tekste znal in jih je lahko poenostavil. To me inspirira, tako kot me inspirira kreiranje glasbe, vedno bo nekaj, kar je ekstremno, sestavni del moje muzike. Ali ekstremno žalostno ali dobro ali slabo. To moram vzeti, biti hvaležna za to in to ceniti. Morda se preveč zaljubljam v muziko, da bi se preveč držala ene tematike ali enega žanra. Kreirati si želim svoj žanr, tako muziko, da boš rekel, to je Masayah.
