“Da bi človeka spoznal, moraš z njim pojesti vsaj kilogram soli.” Misel umetnikove babice je bila iztočnica za prvo osebno razstavo Borisa Beje na južni Primorski.
Avtor, ki se uvršča med vidne predstavnike mlade generacije slovenskih vizualnih umetnikov, podobno kot pri svojih predhodnih projektih tudi tokrat izhaja iz osebne izkušnje. S svojo estetizirano in obenem neposredno likovno govorico kritično razgalja tudi spremenljive podobe sodobne družbe. Pri tem ga ne omejuje izbira medija, posega po tistem, ki se mu za izvedbo projekta zdi najustreznejši. Zelo pogosto je to prostorska postavitev, instalacija, kot sedaj že preverjena umetniška praksa, ki združuje v sebi koncept in kontekst ter odpira možnosti uporabe vsakovrstnih sredstev, tako umetniških kot neumetniških.
Arhaični in primitivni duh nekdanjega skladišča soli je spodbudil nastanek vsebinsko večplastne in prostorsko razvejane postavitve Sail with me (Jadraj z menoj). Krovni naslov razstave se neposredno dotika motornega čolna, ready made objekta, obkroženega z lesenimi paravani. Manjše lesene konstrukcije z visečimi papirnatimi izveski pa sestavljajo celoto Salt with me (Soli z menoj). V obeh primerih je sporočilo neposredno in vabi na intenzivne doživljajske pobege s slanim priokusom.
Geometrijsko čisti leseni skeleti (paravani) gradijo okoli čolna talni labirint za gibanje in prehajanje. Njihova krhka vsebina s prosojnimi zeleno-modrimi membranami spominja na abstraktne podobe podvodnega sveta. Ta občutek dodatno krepijo pritajeni zvoki iz morskih globin (avtorica glasbe Robertina Šebjanič), ki radikalno spreminjajo percepcijo prostora: smo nad ali pod gladino morja? Nas morda avtor opominja na problem globalnega segrevanja in izginjanja ledenikov, zaradi česar nas bodo morja preplavila? Obenem pa pogled na razbitino motornega čolna sproža mešane občutke. Sprva se nam utrne misel na poletje, mladost in potovanja, takoj za tem pa jo zamenja zaskrbljeno ugibanje o posledicah tragičnega dogodka, ki je naplavil lupino čolna brez brodolomcev. Trenutek ozaveščanja o fenomenu sodobnih migracij, o pomenu človeške mobilnosti kot obliki temeljne svobode do gibanja in boljšega življenja?
Umetnikova energija se iz polja javne prisotnosti v segmentu postavitve z naslovom Salt with me dotakne polja intimnosti. Protagonist je sol ali morje, »ki ni moglo v nebo«. Sestavljajo jo lesene klopi-mize, na katerih so položene keramične skledice s soljo, in v zraku lebdeči perforirani papirnati trakovi belega papirja. Izrezanke, na katerih se v različnih velikostih izpisuje slogan Soli z menoj, so nekakšna komunikacijska mantra za čustveno rast posameznika: spoznavaj sebe v odnosu do drugega. Beja spretno lovi meje med abstraktno formo in naracijo. S tokratnim projektom je uspel oživiti zgodovinski spomin veličastne zgradbe, s katero je zastavil sugestiven dialog, ki se zdi na trenutke igriv, morda preroški in boleč, a vedno refleksiven.
Boris Beja je bil rojen leta 1986 v Trbovljah. Po diplomi na ljubljanski Naravoslovno-tehnični fakulteti je študij nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je leta 2013 diplomiral na oddelku za kiparstvo. V zadnjih letih je pripravil več samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in na tujem (Francija, Nemčija, Grčija, Avstrija, Italija, Češka …). Za svoje delo je prejel nekaj nagrad in nominacij, med katerimi izstopata slovenska Študentska Prešernova nagrada (2012) in Nagrada Doris-Wuppermann-Stiftung, München (2017). Boris Beja v svoje prostorske postavitve pogosto vključuje očeta Antona Bejo (1958), ki je bil nepogrešljiv člen pri realizacijah naslednjih projektov: Between the Lines (2014), Koncert za Pianino in dva mešalca (2017), Adagio for A (2019), On the Border: @heartbreak in 45 Ura (2020). Boris Beja aktivno deluje v Pionirskem domu – centru za kulturo mladih. Živi in dela v Ljubljani.
Dr. Majda Božeglav Japelj
Vir in foto: Obalne galerije
