Fundacija Danila Türka Pustimo jim sanje se vse od začetka svojega delovanja posveča pomoči otrokom, žrtvam nasilja. Tako so z njihovo pomočjo odprli krizne centre v Kopru, Novi Gorici in Ljubljani, saj je fundacija financirala celotno opremo zanje, pomagali pa so tudi pri nabavi različne opreme v kriznih centrih Maribor, Celje in Krško.
Več kot 200 otrokom iz teh kriznih centrov je fundacija omogočila desetdnevna letovanja, med katerimi je bilo najbolj nepozabno smučanje s Petro Majdič na Rogli, ki se ga je udeležilo več kot 40 otrok, pridružil pa se jim je tudi ustanovitelj fundacije in predsednik njenega programskega sveta dr. Danilo Türk. Otrokom iz socialno ogroženih družin pomagajo tudi s celoletnim, rednim mesečnim financiranjem. Do sedaj so tako pomagali 203 otrokom, v letošnjem letu pa na tak način pomagajo 15 otrokom.
S pomočjo že nekaj časa presegajo tudi meje in celo kontinente, saj so zagotovili sredstva za izgradnjo otroškega vrtca Pedru Opeki na Madagaskarju v naselju Akamasoa, prav poseben projekt fundacije pa je rehabilitacija otrok, žrtev vojnih konfliktov.
V sklopu projekta že ta mesec na zdravljenje v Slovenijo prihaja skupina otrok iz Gaze, ki bodo v inštitutu Soča več kot mesec dni deležni rehabilitacije po amputacijah okončin, nekateri tudi po poškodbah hrbtenice. Slovenska karitas, ki izvaja projekt v sodelovanju s Fundacijo Danila Türka, hkrati namenja finančno pomoč 1000 razseljenim družinam v Gazi.
O poteku projekta, težavah, s katerimi se soočajo, in tem, kako lahko pomagamo tudi sami, smo se pogovarjali s predsednico uprave Fundacije Danila Türka Pustimo jim sanje, Mojco Toš.
To jesen bo Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča znova nudil gostoljubje skupini otrok iz Gaze. Kdaj pridejo in česa vse bodo deležni pri nas?
Prihod otrok je predviden že v tem mesecu, na rehabilitaciji bodo ostali najmanj 42 dni.
Sredstva za rehabilitacijo te skupine zagotavlja Vlada Republike Slovenije oz. Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, ki je sklenilo pogodbo s Slovensko karitas kot njihovim strateškim partnerjem za nujni humanitarni odziv. Fundacija Danila Türka pa bo v celoti poskrbela za izvedbo projekta, ki zajema pridobitev medicinskih dokumentacij, vso potrebno komunikacijo z URI SOČA, zagotovitev celotne logistike za prihod in povratek skupine ter organizacijo prostočasnih aktivnosti, ki pomenijo tudi psihosocialno pomoč od vojnih grozot močno travmatiziranim otrokom.
Vedno, kadar je tu skupina, s pomočjo prostovoljcev Islamske skupnosti v Sloveniji v času, ko ne potekajo terapije, pripravljamo različne delavnice, obisk kakšne gledališke skupine, za kar je seveda potrebno zagotoviti konsekutivno prevajanje, ob vikendih pa različne izlete izven Ljubljane, kot tudi ogled samega mesta Ljubljana, Ljubljanskega gradu, živalskega vrta itd.
Drugi del projekta bo potekal v Gazi. Slovenska karitas bo v partnerstvu z lokalno Caritas Jerusalem zagotovila 937 notranje razseljenim gospodinjstvom večnamensko denarno pomoč, vsakemu gospodinjstvu znesek v višini 253 evrov, kar zadostuje za osnovno preživetje družine za približno 1 mesec. Prioriteta bodo družine z ženskami na čelu.
Otrok s tovrstnimi težavami je tam, v svetu, ki se nam zdi neresničen, najbrž veliko. Kako “izberete”, kdo lahko pride k nam? Kaj je pri tem odločilno?
Žal je trpljenje že enega samega otroka preveč … Na svetu pa jih trpi ogromno, bodisi zaradi vojn, revščine, podnebnih sprememb in še bi lahko naštevala. Pričakujemo 8-10 otrok, nekateri bodo prišli v spremstvu enega družinskega člana.
Večinoma gre za rehabilitacije po amputacijah okončin, nekateri pa imajo tudi poškodbe hrbtenice. Na URI SOČA jih bodo oskrbeli s protezami, ortozami in drugimi potrebnimi medicinskimi pripomočki. Naši sodelavci v Egiptu zbirajo medicinske dokumentacije posameznih pacientov, ki jih predložimo zdravnikom na URI SOČA, ti pa odločijo, kdo je primeren za rehabilitacijo. To je edino merilo – da otroku lahko kvalitetno izboljšajo kakovost življenja po travmatični poškodbi.
Njihov prihod mora biti celoten podvig. Kaj vse je treba storiti, da jim omogočite bivanje pri nas in koliko časa to terja?
Vojna je seveda popolnoma spremenila že utečeni način dela. Zdaj so otroci te prve skupine že v Egiptu, tako da ne potrebujemo dovoljenj izraelskih oblasti, kot je bilo to potrebno prej, da so sploh lahko zapustili Gazo. Se pa soočamo z drugimi težavami, kot je na primer veliko število vseh mogočih organizacij, ki zbirajo sredstva, zgodi pa se nič. Zato vlada precejšnje nezaupanje. Seveda je še kup drugih postopkov, kot je pridobivanje potovalnih dokumentov, ki jih nekateri sploh nimajo, vizumski postopki, logistika potovanja ob prihodu in povratku. Najbolj “zamudno”, če lahko tako rečem, je zbiranje medicinskih dokumentacij, ustreznih fotografij poškodb, da zdravnikom omogočimo čim boljši vpogled v stanje pacienta. Vse skupaj za to skupino pripravljamo že od zgodnje pomladi.
Rehabilitacija naj bi trajala 42 dni. To je približno mesec in pol. Kaj se z otroki zgodi po končani rehabilitaciji?
Vrnili se bodo v Egipt k svojim družinam.
To ni prva skupina, ki prihaja k nam. Po zaslugi vaše fundacije je pri nas na rehabilitaciji bilo že veliko otrok. Kdaj se je projekt začel, kako oziroma zakaj ste se odločili ravno za takšno obliko pomoči?
Fundacija Danila Türka je izključno s pomočjo donacij od leta 2009 do 2019 v Slovenijo na rehabilitacijo pripeljala že 207 palestinskih otrok in zagotovila izobraževanje za 32 zdravstvenih delavcev različnih profilov iz Gaze in Zahodnega brega. Otroci so bili razdeljeni v več skupin, v vsaki je bilo do 10 otrok, odvisno od zahtevnosti rehabilitacij.
Projekt se je začel na pobudo tedanjega predsednika republike dr. Danila Türka po njegovem uradnem obisku v Ramali januarja 2009. Obisk in srečanje predsednika s palestinskimi oblastmi sta potekala neposredno po vojaški operaciji Izraela Cast Lead, ki je trajala 22 dni in so jo nekateri imenovali tudi enostranski masaker. V tej vojaški operaciji je bilo med drugimi žrtvami ubitih tudi skoraj 300 otrok in veliko ranjenih. Po pogovoru s predsednikom Abbasom je predsednik Türk ocenil, da bi Slovenija lahko, glede na to, da imamo odličen rehabilitacijski inštitut, pomagala nesrečnim palestinskim otrokom, žrtvam vojne.
Prispevek Al Jazeera Balkans o projektu rehabilitacije otrok iz Gaze:
Zadnja skupina otrok je bila pri nas leta 2018? Je projekt ustavila epidemija koronavirusa? Kaj se je zgodilo v petih letih, ki so minila od takrat?
Zadnja skupina je bila tu konec leta 2018, ko smo zaključili 2. fazo projekta, v kateri smo na rehabilitacijo pripeljali 101 otroka in zagotovili izobraževanje 12 zdravstvenih delavcev. V 2019 smo začeli pripravljati 3. fazo projekta, iskati donacije, imeli že nekaj dogovorov. Treba je vedeti, da je pridobivanje donacij za tako zahteven projekt dolgotrajno delo. Zaradi epidemije in številnih z njo povezanih omejitev smo morali projekt začasno prekiniti vse do konca leta 2022. V 2023 smo začeli pripravljati 3. fazo projekta, potem pa se je zgodila ta grozotna vojna, genocid nad palestinskim ljudstvom.
Ker gre za specifične poškodbe, ti otroci najbrž potrebujejo posebne pripomočke, da bi njihovo življenje postalo znosnejše. So v URI Soča kos njihovim potrebam? Ali je potrebna posebna ekipa oziroma kdo skrbi za te otroke med njihovo rehabilitacijo?
URI SOČA je absolutno visoko usposobljena institucija za rehabilitacijo oseb po poškodbah in drugih bolezenskih stanjih. V našem 10-letnem sodelovanju so korenito spremenili življenja 207 otrok, ki smo jih pripeljali v okviru našega projekta. Ob tem pa poleg številnih slovenskih pacientov, ki se zdravijo na inštitutu, ne smemo pozabiti številnih žrtev vojn v Bosni in Hercegovini, pa tudi Iraku, Kuvajtu … Mnogi so se zdravili na URI SOČA.
Za paciente skrbi zdravstveno osebje, od zdravnikov, terapevtov, protetikov itd. Naše skupine pa so majhne prav zato, da na inštitutu ne trpi redno delo s slovenskimi pacienti.
V nekem pogovoru ste dejali, da ste tokrat priča izjemno občutljivi situaciji. Kaj ste s tem mislili?
Ljudje v Gazi so že desetletja vajeni bolj ali manj zaostrenih razmer, večjih in manjših oboroženih konfliktov. Vse to se, seveda, odraža na psihičnem stanju vseh, še zlasti pa otrok, ki živijo v takšnem okolju. Vendar ne glede na vse, kar so hudega že doživeli, takšnih grozot do sedaj vendarle ni bilo. Trpljenje v Gazi, ki smo mu zdaj priča, je popolnoma nepredstavljivo in neopisljivo. Vedno znova poudarim, da še ni bila izumljena beseda, ki bi lahko opisala to strahoto. V skoraj letu dni ni bilo storjenega nič, da bi genocid nad palestinskim ljudstvom zaustavili. In vedno znova tudi ponovim, da se v bistvu ponavlja Srebrenica, kjer je bilo ubitih 8000 ljudi, v Gazi pa je število ubitih do sedaj že več kot petkrat višje.
Zaradi vsega tega so otroci, pa seveda tudi odrasli zelo travmatizirani. Že prej so potrebovali nekaj dni, da so se navadili na to, da so prišli v mir. Spomnim se punčke, ki je začela kričati od groze, ker je zagledala ptico, ki je letela v bližini, misleč, da je bomba. In drug fant, nekoliko starejši, je rekel: “Vi na nebu gledate ptice, mi pa letala.“
Zdaj bo to privajanje gotovo trajalo dlje. Za nas, ki živimo v miru, so takšne vojne strahote nepredstavljive. Praktično vse je uničeno, vse huje postaja tudi na Zahodnem bregu. Kaj bo prinesla širitev spopadov v regiji, pa je veliko vprašanje.
Življenje v Gazi si je težko predstavljati. Z rehabilitacijo otrokom veliko pomagate, a njihovo življenje v domačem okolju bo še vedno težko. Jim nudite pomoč tudi pri tem?
Mi smo bili verjetno edini, ki smo spremljali otroke tudi po vrnitvi nazaj v Gazo. Terapevti, ki so bili na šolanju, so otroke obiskovali tudi po povratku domov, z njimi nadaljevali z vajami in pomagali pri vzdrževanju medicinskih pripomočkov. Z odraščanjem smo nekatere otroke znova pripeljali v Slovenijo, da so dobili nove proteze, ko so obstoječe prerasli.
Kako in če bomo to lahko zagotavljali tudi sedaj, je zaenkrat še pod vprašajem. Nekaterim otrokom, za katere smo vedeli, da živijo v res zelo hudem pomanjkanju, smo ob povratku domov zagotovili manjšo denarno pomoč.
Kdo vse sodeluje pri projektu pomoči otrokom iz Gaze, kako se zbirajo in “delijo” denarna sredstva? Kako lahko pomagamo tudi mi kot državljani, ki nam ni vseeno?
Omenila sem že dragoceno pomoč prostovoljcev Islamske skupnosti v Sloveniji, ki skrbijo za prostočasne dejavnosti skupine v času, ko ne potekajo individualni programi rehabilitacij.
Organizacijsko gledano pa je nadvse dragocena in neobhodno potrebna pomoč naših diplomatsko – konzularnih predstavništev v Ramali, Tel Avivu in Kairu, konzularne službe MZEZ, naših sodelavcev v sami Gazi in zdaj v Egiptu, združenih v Zavodu Nur.
Z zbranimi donacijami krijemo vse stroške projekta: stroške rehabilitacije, ki so seveda daleč najvišja postavka, pa stroški logistike (letalski prevozi, namestitve, spremstvo skupine itd), stroški dela itd.
Slovenci smo se že neštetokrat izkazali kot izjemno dobrodelen narod. Če pomislim samo na številne uspešne dobrodelne akcije, ki so se dotaknile mnogih družin, posameznikov in jim spremenile življenja na bolje. V resnici ne vem, kaj bi bilo z vsemi temi, pomoči potrebnimi ljudmi, če ne bi Slovenci vedno znova in znova dokazali, kako znamo stopiti skupaj, prepoznati stisko ljudi, v kateri se pogosto znajdejo ne po svoji krivdi.
Zelo dobrodošla se mi zdi tudi možnost, da lahko vsak davčni zavezanec, rezident RS nameni do 1 % svoje dohodnine registrirani organizaciji po svojem izboru. Ta možnost obstaja tudi za našo fundacijo.
Ali pa seveda pomoč z neposredno donacijo na račun fundacije, ki je objavljen na naši spletni strani.
***
Ta vojna je poteptala solidarnost, demokracijo, človekove pravice, človekovo dostojanstvo. Dopuščajo se neverjetne kršitve mednarodnega prava, humanitarnega in vojnega prava.
***
