Otroci na Tržaškem spoznavajo slovenski jezik
Učenje jezika ni nujno omejeno na šolske klopi, učbenike in domače naloge. Včasih zadostuje že beseda, ki jo na poti v šolo opazimo na zidu, ob trgovini ali na kakšnem drugem znanem mestu. Če jo srečujemo vsak dan, nam lahko postopoma postane domača.
Prav na takšni zamisli temelji projekt Slovenščina na ulici, ki je v teh dneh zaživel na Proseku in Kontovelu, dveh krajih na Tržaškem, kjer ima slovenska skupnost dolgo tradicijo.
Na ulicah, ob stavbah in drugih vsakodnevnih poteh je po novem mogoče opaziti 31 tabel s slovenskimi besedami in izrazi, poroča Primorski dnevnik. Namenjene so predvsem otrokom, vendar ne izključno njim. Nagovarjajo tudi starše, druge domačine in obiskovalce, ki želijo spoznati ali utrditi svoje znanje slovenščine.
Slovenščina postaja del vsakdanjega sprehoda
Projekt je nastal v okviru Slovenskega dramskega društva Jaka Štoka Prosek – Kontovel, pri njegovi izvedbi pa sodeluje Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI). Finančno ga je podprl Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Pobudo je zasnovala Veronika Sossa, ki je želela spodbuditi uporabo in širjenje slovenskega besedišča tudi zunaj šolskega okolja.
Izhodišče projekta je preprosto: otroci lahko obiskujejo šolo s slovenskim učnim jezikom, a to še ne pomeni, da imajo v vsakdanjem življenju vedno dovolj priložnosti za srečevanje z raznolikimi slovenskimi izrazi.
Table zato niso namenjene zgolj označevanju prostora. Njihova naloga je, da vsakdanjim potem dodajo jezikovno razsežnost. Besede, ki jih otroci večkrat preberejo in povežejo z okolico, lahko postopoma postanejo del njihovega aktivnega besedišča.
Od pločnika do knjigobežnice
Posebnost pobude je tudi izbira izrazov. Namesto da bi bile table postavljene na enem samem mestu, so razporejene po krajih, kjer se ljudje vsakodnevno gibljejo.
Med izrazi so tako po poročanju Primorskega dnevnika tudi poimenovanja za različne dele javnega prostora, denimo pločnik, prehod za pešce, dvoriščna vrata in ekološki otok.
Pozornost namenjajo tudi manj vsakdanjim besedam, kot je knjigobežnica, ki označuje prostor za prosto izmenjavo knjig.
Na ta način projekt povezuje jezik z neposredno izkušnjo. Otrok ne spoznava zgolj nove besede, temveč jo lahko poveže s predmetom, prostorom ali dejavnostjo, ki jo že pozna.
Predvideno je tudi postopno spreminjanje napisov, kar pomeni, da se bo nabor besed sčasoma lahko širil.
Pri projektu sodelujejo tudi šole
Pobudo so v torek, 27. oktobra, predstavili pred Osnovno šolo Avgusta Černigoja na Proseku, kjer so slovesno odkrili eno od tabel.
Dogodka so se udeležili učenci slovenskih in italijanskih šol, predstavniki sodelujočih ustanov, starši in domačini. Ob tej priložnosti je nastopil tudi osnovnošolski pevski zbor.
Sodelovanje šol z različnima učnima jezikoma daje pobudi dodatno razsežnost. Slovenske besede v javnem prostoru namreč niso namenjene samo tistim, ki slovenščino že govorijo, ampak jo približujejo tudi drugim prebivalcem tega območja.
Zakaj je takšna pobuda pomembna?
Slovenske šole v Italiji imajo pomembno vlogo pri ohranjanju jezika in kulturne identitete slovenske skupnosti.
Kot pojasnjuje italijanski deželni šolski urad, na Tržaškem in Goriškem delujejo šole s slovenskim učnim jezikom, v katerih pouk večine predmetov poteka v slovenščini.
Toda za živ jezik ni pomembno samo njegovo mesto v izobraževalnem sistemu. Pomembno je tudi, koliko je prisoten v družinah, med prijatelji, na ulicah in v drugih vsakodnevnih okoliščinah.
Prav tu pobuda Slovenščina na ulici odpira zanimivo možnost. Slovenščino prenaša iz učilnic v javni prostor in ustvarja dodatne priložnosti, da jo otroci in odrasli opazijo, preberejo in uporabijo.
Hkrati slovenskim izrazom daje vidno mesto v krajih, kjer se že dolgo prepletata slovenski in italijanski jezik.
Majhne table z velikim sporočilom
Projekt na Proseku in Kontovelu kaže, da spodbujanje uporabe maternega jezika ne zahteva vedno velikih posegov ali zapletenih programov.
Včasih je lahko dovolj že premišljeno izbrana beseda na pravem mestu.
Enaintrideset tabel samo po sebi seveda ne more nadomestiti šolskega pouka ali vsakodnevne uporabe jezika v družini. Lahko pa ustvari dodatno priložnost za stik s slovenščino in spodbudi radovednost.
Predvsem pa pobuda prinaša preprosto sporočilo: jezik ne živi samo v knjigah in učilnicah, temveč tudi tam, kjer ljudje živijo, se srečujejo in vsak dan hodijo mimo.
