Kako se je začela vaša nogometna zgodba?
Kot devet ali desetletni otroci smo hodili na piransko igrišče igrat nogomet. Nogometni klub takrat namreč še ni imel različnih mladinskih selekcij. Trenerji, s katerimi smo se srečevali na igrišču, so nas povabili, naj začnemo trenirati, tako da so bili ti začetki zelo spontani.
V piranskem nogometu ste nato ostali tako rekoč vse do danes …
Tako nekako. Najprej sem šel skozi vse mladinske selekcije, potem sem za eno sezono šel igrat za mladinsko ekipo v Izolo, ki je bila v prvi ligi, medtem ko je bil Piran takrat v drugi. Nato sem šel služit vojsko in se po vojski znova vrnil v Piran, kjer smo se s člansko ekipo nato uvrstili v drugo ligo. Pri 28 letih sem zaključil z igralsko kariero in takoj zatem sem postal trener. Kot trener sem ves čas, od leta 1999 pa vse do danes, zvest Piranu.
Se zdaj od nogometa dokončno poslavljate?
Biti trener je, kot da ima človek še eno službo, saj smo imeli po štiri treninge na teden in tekme med vikendom, zato se zaradi novih izzivov od trenerske funkcije na žalost poslavljam, bom pa še prisoten v klubu in pomagal, kjer in kolikor bo treba.
V tem času ste s svojimi varovanci dosegli tudi številne pomembne rezultate. Katere bi še posebej izpostavili?
Mogoče bi najbolj izpostavil uvrstitev z mladinci v drugo SNL, a je od tega minilo že dolgo. Vmes je bil klub v precej slabem stanju in mislim, da je še večji uspeh to, da smo uspeli rešiti klub, ki je bil pred nekaj leti na robu propada. Vesel sem, da smo imeli v letošnji sezoni tudi kadetsko ekipo in upam, da bomo čez eno leto imeli tudi mladinsko. Ko bo vzpostavljen celoten mladinski pogon, bi to lahko bila osnova za člansko ekipo. Vsekakor je naša želja, da bi člansko ekipo sestavljali domači igralci.
Večkrat izpostavite, da je bolj kot sami rezultati pomembno dejstvo, da z nogometom spravite otroke z ulice …
Tako je, to je osnovno poslanstvo kluba. Rezultati so z mojega trenerskega vidika drugotnega pomena. Sam svojim varovancem večkrat povem, da se iz svoje kariere praktično ne spomnim nobenega rezultata, se pa spomnim, kaj smo delali na pripravah, kako smo se družili in postali prijatelji. Nekdo, ki trenira štirikrat na teden, dobi tudi določene delavne navade. Šport pogosto pomeni tudi odrekanje, a vse to so pomembne izkušnje.
Trenerji ste poleg staršev in učiteljev pomembne figure v življenju otrok. Kako ste vi dojemali to vlogo?
Funkcijo trenerja jemljem predvsem kot funkcijo pedagoga, nekoga, ki otroke uči vrednot, kot so delavnost, vztrajnost, potrpežljivost, altruizem, timsko delo …, torej vrednot, ki so pomembne za uspeh v življenju. Pomembno je tudi, da se skozi šport naučijo sprejemati poraze. Mislim, da je ena glavnih težav današnje mladine, da v življenju niso vajeni porazov in jih težko sprejemajo. Otroke učim, da bomo zmagovalci šele takrat, ko bomo pripravljeni sprejeti tudi poraze in nas porazi ne bodo ustavili na poti do našega cilja.
Kako pa so se skozi leta spremenili otroci?
Seveda se generacije spreminjajo, tako kot se spreminja tudi naša družba. Vse skupaj je postalo veliko bolj zahtevno, drugače je, ampak tudi v tem lahko najdemo izzive in ogromno lepih trenutkov.
Piranski nogometni klub obstaja že od leta 1925
V nogometnem klubu Portorož-Piran trenira približno 200 otrok. Za prvi in drugi razred osnovne šole klub organizira vadbe na šolah – v Piranu, v Portorožu, v Luciji in v Sečovljah, sicer pa imajo v mladinskem pogonu vse selekcije, vključno s kadetsko ekipo, v kateri trenirajo mladi do 17. leta. V bodoče želijo sestaviti cel mladinski pogon in člansko ekipo.
Predsednik kluba je že sedmo leto Mitja Udovič, sicer je v klubu še sedem trenerjev. In zanimivo je, da so vsi razen enega nekdanji igralci piranskega nogometnega kluba.
Dobra novica je, da bodo na glavnem nogometnem igrišču letos poleti po več kot 15 letih zamenjali umetno travo, kar bo za klub vsekakor pomembna pridobitev.
