Dan je čudovit, pred mano je avantura. Ob 12.15 imam pomemben zmenek na drugi strani otoka, med 53. ulico in avenijo Lexinton. Razdaljo bi lahko prehodil v eni uri ali se usedel v taksi, ki bi 57 ulic in 7 avenij prevozil v dostojnem času, za še bolj dostojnih petnajst dolarjev. Toda Manhattan je zdaj neprebojna džungla. Nič novega! Vsak megalopolis zahteva strategijo mobilnosti in poznavanje logistike, potrebnih za obvladovanje behemotov. Prevoz z lastnim avtomobilom je najslabša možnost. Promet po kovidu je postal tako gost, da traja potovanje s taksijem štirideset minut, če ne upoštevamo časa za iskanje parkirnega prostora ali pa dodatnih štirideset in več dolarjev za uro parkiranja v garaži. Kolesa, ki jih nudi mestna uprava, so zame v tem trenutku neprimerno prometno sredstvo. Pa tudi sicer v mestu poteka divja bitka za prostor med rednim avtomobilskim prometom, za avtobuse z rezerviranimi cestišči, parkiranimi avtomobili in tovornjaki, ki imajo pravico dovoza v mesto ob vsaki uri dneva. Če tej zasičenosti dodamo še 65.000 dostavljalcev hrane na elektičnih kolesih, njihovo cik-cak vožnjo po pločnikih in njihovo pikiranje v vsako špranjo prostora, potem dragi moji,ostanite raje doma. Ali pa hop na avtobus, ki so prijetni, a počasni, ker se jih poslužujejo v glavnem upokojenci in hendikepirani meščani, vozijo pa jih izredno potrpežljivi. Ostane torej metro. Toda pozor, tega je treba načrtovati dan pred odhodom. V določenih predelih Manhattna so ulična parkirišča sicer zastonj, v središču mesta pa je prostih parkirišč manj. Nadomestili so jih s parkirnimi avtomati in z aplikacijami, ki jih je treba polniti vsaki dve uri. Ker so od garaž cenejši za štiristo odstotkov, bi se lahko poslužil lastnega prevoza, plačal dve uri parkomata. Ker imam izkušnje z urbano vožnjo,saj sem izpit opravil v Rimu, v Pekingu sem se zato vešče izogibal strogim prometnikom, bi lahko prihranil tudi nekaj časa. Jok! Najti prosto parkirišče je loterija. Moj avtomobil, parkiran v ulici brez plačila, je treba premakniti na drugo stran ceste dvakrat na teden, ko krtačasti kamioni hrupno v nekaj sekundah očistijo ulico. Da bi se izognil petinšestdeset dolarski parkirni kazni, sem moral avto prestaviti na drugo stran ceste en dan, preden sem odpotoval na jugovzhod Manhattna. Z vlakom seveda. Po sedmih letih odsotnosti sem opazil nekaj izboljšav: postaje so bolj snažne, brez podgan, na vsaki od 472 postaj 1370 kilometrov dolgega omrežja, ki na leto prevozi več kot milijardo potnikov, so zdaj stražniki, za vstop na ploščad je dovolj aplikacija na telefonu ali kreditna kartica. Mlad kitajski par je tam razpravljal o neučinkovitosti konstrukcije podzemske. Kazala sta na veliko zračno odprtino nad progo, ki očitno služi ventilaciji postajalašča, a zaradi tega, po menju mladih Pekinžanov, izgublja velik del energije. Skratka par je na Ameriko gledal kot nerazvito državo. Natanko tako, kot so Evropejci gledali na Kitajsko pred dvesto leti. Z naslednjo pripombo: mlada patriota nista imela zgodovinske izkušnje. Vse hitre kot tudi podzemske železnice in mostove so na Kitajskem zgradili v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih. V Ameriki so to opravili pred več kot sto leti. Opazka mladega Kitajca je pertinentna, a nekoliko enosmerna. Dovolj, da zdaj prevladuje mnenje, da je prispel čas za naskok Amerike? Čigava bo torej Amerika čez nekaj let?
