Leta 1918 je bil v časopisu Edinost pod naslovom Naša Golgota objavljen zapis o noni Ani, v Vipavi rojeni gostilničarki v Trstu:
»Bilo je ob začetku vojne. Po mestu je vladalo med nevednim laškim občinstvom veliko razburjenje proti Slovencem, češ, da so oni zakrivili vojno. Neumnost takšne trditve je bila sicer gorostasna, ali ljudje so verjeli vendarle in bruhali svojo jezo. Tedaj je šla gostilničarka Ana Peganova v svojo mesnico v ulici Sette Fontane št. 2. Mesarica jo je začela izzivati in zasramovati, da so ščavi krivi, da je prišlo do vojne. Peganova je odvrnila: ‘Tem bolje, sedaj dobi Avstro-Ogrska še Srbijo in tako bo v Avstriji še več Slovanov!’ To je mesarico še bolj razkačilo, šla je za njo na ulico kričaje, da je Peganova v mesnici vzklikala ‘Živela Srbija!’«
Potem ko so jo ljudje na trgu skoraj ubili, so jo zaprli pri jezuitih in zadevo predali vojaškemu sodišču. Prva razprava je bila v Ljubljani, priče niso prišle. Druga razprava je bila v Trstu, in ko je že mislila, da je vse za njo, so jo ponovno obsodili na šest mescev težke ječe v Gradcu. Ko je odslužila, so jo internirali na nižjeavstrijsko. Tam je zaradi telesnega in duševnega mučenja zbolela in po cesarski amnestiji odšla na Moravsko, kamor so prispeli tudi njeni trije majhni otroci (eden od njih je moj deda Leander), saj so doma stradali. Njen mož in njihov oče je bil vpoklican v vojsko. Po treh letih je dobila potni list in se vrnila v Vipavo, kjer je živela kot begunka.
V času fašizma je v njenem domu zraslo osem otrok in prav vsi so želeli drugam. Šli so po svetu, naš deda pa že pri sedemnajstih ilegalno čez mejo v Ljubljano. Ker je bil nadvse podoben svoji mami, so ga, ilegalca in aktivista OF, ujeli Nemci ter poslali v Dachau.
Naša nona Ana, kot piše v časopisu in kot so povedali njeni otroci in vnuki, je zaradi svoje pokončne drže in primorskega temperamenta preživela marsikaj. Čisto vsega pa seveda ne. Ker nihče prav zares ne ve, kaj vse je nona Ana izrekla laški mesarici, prav tako nihče ne ve, kaj vse je povedala novi komunistični oblasti, ki ni govorila treh jezikov, ki ni bila sposobna osebne zavezanosti načelom svobode, resnice in pravice. Spet se je našel nekdo, ki jo je takoj po vojni javno obtožil sodelovanja s fašisti. In verjetno je tudi njemu povedala, kar mu gre. Na policijski postaji v Sežani so rekli, da so jo izpustili. Domov ni nikoli prišla. Groba nima.
Naš deda, njen sin, je otrokom, ki so spraševali, kam je izginila nona Ana, razložil, da ima vojna rep, s katerim opleta, in prav ta rep jim je vzel nono. Tudi meni je bilo tako razloženo. Deda, ki je tudi po videzu spominjal na svojo mamo, je svojo družino obvaroval pred družinsko travmo, jo osvobodil sovraštva in maščevanja. Svoje otroke je usmeril k ustvarjalnosti in kulturi, in prav vsi, rojeni Ljubljančani, so se vrnili na Primorsko. Ne vem, če je poznal misel Alberta Einsteina – da slabi ljudje vrnejo z enako mero, močni oprostijo, inteligentni pa preprosto ignorirajo – jo je pa živel.
Pisec časopisnega članka iz leta 1918 konča svoj zapis o naši noni takole: »Vendar pa z nado, da iz tega trpljenja sinejo našemu narodu boljši dnevi in da se rane zacelijo in da doživi dneve osamosvojenja na svojih tleh, ko ne bo nikdar več možno vse to, kar je in kar še preživlja; a to ne toliko vsled vojne, kolikor vsled zlobe, sovražnikov, ki so hoteli porabiti to priliko za njega izkoreninjenje!«
Naša nona Ana je tista, zaradi katere sta se Pahor in Mattarella držala za roke. Njen spomin lahko počastiš edino tako, da jo poiščeš na obeh moriščih.
Katja Pegan
