Včeraj sem imela srečo.
Teh nekaj dopustniških dni želim počivati. Predvsem si moram spočiti glavo, jo čisto izprazniti, jo prevetriti in se rešiti vseh neproduktivnih in jalovih vsebin, ki se zataknejo, ker se zdijo nadvse pomembne, pa niso. In včeraj sem imela srečo. Z daljincem sem iskala film, ki bi bil zame nekaj popolnoma novega; neznan režiser, neznani igralci in zelo, zelo sem si želela slišati kakšen drug jezik in videti kakšen nov del sveta. (Pri nas doma najstarejši član skupnosti običajno vpraša pred TV: »Je film v angleščini? Alora se mi ne da gledat!« In odgovori so vedno enaki: »Sej bereš podnapise, človek!« »Ravno zato,« pravi, »če govorijo kitajsko, tudi druge stvari govorijo!«).
In najdem. Arabski film Mesto življenja (2009) je prvi večjezični celovečerec režiserja Alija F. Mostafe, o Dubaju, v katerem igrajo odlični arabski, indijski in britanski igralci. Gre za ločene zgodbe treh mladih ljudi, ki jih življenjske preizkušnje prisilijo, da svojemu življenju zavestno ter z veliko poguma in moči, določijo smer. Romunska stevardesa, arabski bogataški sin in indijski taksist, se srečajo v samo enem trenutku v filmu – v težki in odlično posneti prometni nesreči, ki jim vzame iluzije in ponudi resničnost. Film, ki je posnet v pulzirajočem, večetničnem mestu, ponudi gledalcu upanje. Ko Faisal izgubi prijatelja Khalfana, začutimo, da ga bo bolečina preoblikovala v moža, ki je zavezan časti in odgovornosti. Šele ko je Basujev lepi obraz pošit in izmaličen, je revni indijski taksist, ki preživlja svoje starše z bolečo odgovornostjo, sposoben izraziti ves svoj igralski dar in svojo osebnost. Ko noseča Natalija v nesreči ne izgubi svojega otroka, ampak prepozna človeško bedo njegovega očeta, se odloči za otroka, za ljubezen, za svetlobo. Takrat najde svojo moč.
Pomislim, kakšno krivico sem delala Dubaju, ki je bil zame zgolj mesto denarja, in ne življenja, ustvarjanja, upanja in sprememb. Vse to si želim tudi za nas, za našo Obalo.
Katja Pegan
