Občinski redarji sodijo med tiste javne uslužbence, ki jih večina opazi šele takrat, ko jih na vetrobranskem steklu avtomobila pričaka »obvestilo«. Za mnoge so sinonim za kazni, nadzor in občutek, da jih nekdo »loví« pri vsakdanjih prekrških.
A njihova vloga je danes precej širša – in tudi bolj zapletena –, kot si jo običajno predstavljamo.
V zadnjih letih so se pooblastila občinskih redarjev razširila, njihove naloge pa so se raztegnile daleč preko nadzora nad parkiranjem. Na območju slovenske Istre, kjer štiri občine povezuje skupno medobčinsko redarstvo, to pomeni vsakodnevno delo v prostoru, kjer se prepletajo turizem, promet, lokalno življenje in vse večja pričakovanja po urejenosti prostora.
PROMET KOT VSAKDAN – A NE EDINA NALOGA
Čeprav zakon redarjem nalaga širok spekter nalog, praksa kaže precej jasno sliko: največ njihovega dela se še vedno odvija v prometu.
Podatki Medobčinskega redarstva Istre za leto 2025 kažejo, da so redarji obravnavali nekaj več kot 49.000 prekrškov, pri čemer največji delež še vedno odpade na področje mirujočega prometa. Največ primerov so zabeležili v Kopru, kjer so jih obravnavali več kot 24.000, sledijo Piran s skoraj 12.000, Izola z dobrimi 10.000 ter Ankaran z nekaj manj kot 3.000 primeri. Pomemben del njihovega dela predstavlja tudi samostojni nadzor hitrosti, zlasti v večjih urbanih središčih.
Promet pa je le najbolj viden del njihovega delovanja. Manj opazne, a nič manj pomembne so naloge v ozadju: skrb za varnost na javnih površinah, varovanje okolja, nadzor nad spoštovanjem občinskih odlokov ter zagotavljanje reda ob različnih prireditvah.
Kot poudarjajo v medobčinskem redarstvu, njihov delokrog zajema precej širši spekter nalog, kot se pogosto zdi na prvi pogled. Poleg nadzora prometa skrbijo tudi za varnost na občinskih cestah in javnih poteh, za red na rekreacijskih in drugih javnih površinah, za varovanje okolja ter zaščito javnega premoženja, naravne in kulturne dediščine, hkrati pa sodelujejo tudi pri vzdrževanju javnega reda in miru.
SLOVENSKA ISTRA KOT POSEBEN PROSTOR
Delo redarjev v slovenski Istri ima dodatno dimenzijo. Gre za prostor, kjer se v poletnih mesecih število ljudi večkrat poveča, infrastruktura pa ostaja enaka.
Na Občini Izola opozarjajo, da turistična sezona prinaša občutno večjo prometno obremenitev, hkrati pa tudi nove izzive – od razmaha e-skirojev do nevarne vožnje z mopedi in vse večjega števila kolesarjev.
Podobno opažajo tudi v drugih občinah: turistični tokovi, tranzit proti Hrvaški, pomanjkanje parkirnih mest in dostava v mestnih jedrih ustvarjajo vsakodnevne situacije, kjer je redar pogosto prvi stik med pravili in realnostjo.
Ob tem se pojavljajo tudi manj očitni problemi – od prenočevanja na javnih površinah do vedenja, ki presega lokalne norme, kot je sprehajanje v kopalkah po mestnih ulicah ali hrup v poznih večernih urah.
Čeprav vse te situacije niso vedno v neposredni pristojnosti redarjev, so pogosto prav oni tisti, ki jih prvi zaznajo.
MEJE, KI JIH POGOSTO NE POZNAMO
Kljub razširjenim nalogam pa ostaja ključna omejitev: občinski redarji niso policija.
Njihova pristojnost se konča pri prekrških. Ko gre za kazniva dejanja – kraje, nasilje ali vlome – mora postopek prevzeti policija. Prav tako redarji praviloma ne ukrepajo na zasebnih zemljiščih, ki niso namenjena javni rabi.
Na Policijski upravi Koper poudarjajo, da na terenu praviloma ne prihaja do nesoglasij in da obe službi delujeta z istim ciljem – zagotavljanjem varnosti. Primerjave med njima pa, kot pravijo, niso enostavne, saj gre za različne sisteme z različnimi pristojnostmi.
POOBLASTILA, KI JIH SKORAJ NIKOLI NE UPORABIJO
Zanimiv paradoks redarstva so njihova prisilna pooblastila.
Zakon jim omogoča uporabo telesne sile, plinskega razpršilca in sredstev za vklepanje, a praksa v slovenski Istri kaže, da do tega ne prihaja. V celotnem obdobju delovanja medobčinskega redarstva prisilnih sredstev niso uporabili niti enkrat.
To odpira zanimivo vprašanje: ali so ta pooblastila zgolj formalna varovalka ali pa dokaz, da se redarstvo v praksi razvija v smeri nenasilnega nadzora.
POKLIC MED PRIČAKOVANJI IN REALNOSTJO
Eden največjih izzivov, ki jih izpostavljajo občine, ni povezan z zakonodajo, temveč z ljudmi.
Kadrovska stiska postaja vse bolj izrazita, zanimanje za poklic redarja pa ostaja nizko. Gre za delo, ki je pogosto izpostavljeno pritiskom javnosti, hkrati pa zahteva veliko prisotnosti na terenu in odločanja v konkretnih, včasih konfliktnih situacijah.
Občine zato poudarjajo potrebo po večji vidnosti redarjev, tudi peš ali s kolesom, ter večji vlogi preventive – od sodelovanja v prometnih akcijah do dela z mladimi.
Delo redarjev se sicer načrtuje z iskanjem ravnovesja med nadzorom in preventivo, pri čemer se pristopi prilagajajo letnim programom varnosti in konkretnim razmeram na terenu. V praksi to pomeni, da se redarji ne odločajo vedno za kaznovanje, temveč pogosto posegajo po opozorilih, zlasti pri manjših kršitvah, kjer varnost ni neposredno ogrožena. Pomemben del njihovega dela ostaja tudi sodelovanje v preventivnih akcijah, na primer na področju prometne varnosti, ter večja prisotnost na terenu, ki naj bi prispevala k večji vidnosti in posledično tudi večjemu občutku reda.
MED PERCEPCIJO IN REALNOSTJO
Kljub poudarku na preventivi ostaja percepcija javnosti precej enoznačna. Redarji so pogosto videni predvsem kot tisti, ki kaznujejo.
Tak pogled se deloma oblikuje tudi zaradi narave njihovega dela – večina ljudi jih sreča prav v trenutku, ko pride do kršitve.
V pogovorih z občani se pogosto pojavljajo podobne misli: da so redarji najbolj vidni tam, kjer se izrekajo globe, in manj tam, kjer bi pričakovali več reda.
Gre za občutek, ki ni nujno vedno utemeljen, a kaže na pomemben razkorak med delovanjem sistema in njegovim dojemanjem.
Ob tem se odpira tudi vprašanje, ali so vse naloge, ki jih zakon predvideva za redarstvo, v praksi enakomerno zastopane. Medtem ko je nadzor prometa jasno v ospredju, ostajajo druga področja – kot so doslednejši nadzor javnega reda, večja prisotnost na problematičnih točkah ali širša preventivna vloga – pogosto manj vidna. Ne nujno zato, ker jih redarji ne bi opravljali, temveč zato, ker jih javnost težje zazna ali pa od njih pričakuje drugačen odziv.
KAM NAPREJ?
Občine ocenjujejo, da so pooblastila redarjev večinoma ustrezna, čeprav se pojavljajo tudi posamezne pobude za njihovo nadgradnjo, bolj kot širjenje pooblastil pa se kot ključno vprašanje kaže njihova uporaba.
Ali bodo redarji v prihodnje predvsem nadzorniki prekrškov ali pa aktivni soustvarjalci javnega prostora, je odvisno od ravnovesja med represijo in preventivo – pa tudi od pričakovanj, ki jih imajo do njih občine in prebivalci.
POKLIC REDARJEV NI PREPROST
Občinski redarji danes delujejo na presečišču pravil in vsakdanjega življenja. Njihova naloga ni enostavna: zagotavljati red v prostoru, kjer se interesi pogosto križajo.
Morda pa njihov največji izziv ni v tem, kaj smejo, temveč v tem, kako jih vidimo.
Dokler bodo v očeh javnosti ostajali predvsem simbol kaznovanja, bo njihova vloga težko razumljena v celoti – četudi se v praksi že dolgo spreminja.
