Poklon Otu Pestnerju

Pod zvezdami, ob spremljavi Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija ter pod dirigentskim vodstvom Patrika Grebla, se je pred občinstvom razgrnila zgodba, ki presega številke. Čeprav te same zase govorijo veliko: več kot pet desetletij ustvarjanja, več kot 50 albumov, številni festivalski odri od Opatije do Evrovizije, nagrade in državno odlikovanje. Vendar glasba Ota Pestnerja ne pripada le njemu. Tokrat so njegove pesmi na odru oživele skozi glasove drugih – Alenke Godec, Helene Blagne, Tinkare Kovač, Gregorja Ravnika, Modrijanov in mnogih drugih. Vsak interpret je v znane melodije vnesel svoj izraz, a jih hkrati ohranil takšne, kot jih poznamo: iskrene, melodične in nenavadno blizu. Kot bi jih slišali prvič – in hkrati že stotič.

Plava v vseh vodah

Oto je svojo glasbeno pot začel kot otrok. Njegov izjemen glas ga je zgodaj popeljal na odre, a tisto, kar ga je tam obdržalo, ni bila le nadarjenost. Bila je vztrajnost. In sposobnost, da ostaja zvest sebi, tudi ko se glasbeni svet okoli njega spreminja. Pomemben del te poti so bila tudi sodelovanja – z New Swing Quartetom, kjer je pustil močan pečat tudi kot umetniški vodja, ter z Alpskim kvintetom, s katerim je soustvarjal priljubljeno narodno zabavno zgodbo. Njegova glasba ni poznala omejitev žanra. Vedno pa je poznala človeka. Prav ta človeška dimenzija je zaznamovala tudi Poletno noč. Med bolj ganljivimi trenutki večera je bila izvedba pesmi Mati, bodiva prijatelja, ki po besedah ustvarjalcev večera nosi osebno noto spomina na njegovo mamo Ružo.

Oto sam sicer nerad sliši besedo legenda. Pravi, da je ta rezervirana za tiste, ki jih ni več. A Poletna noč je pokazala, da obstajajo tudi takšne, ki živijo in ustvarjajo naprej. Ki svojo zgodbo pišejo sproti, brez velikih besed, a z veliko predanostjo. Že ta konec tedna pa se mu bodo znova poklonili. Tokrat v Portorožu, na Melodijah morja in sonca.