Pes, ki nas navdušeno pozdravi z lizanjem rok ali obraza, je za marsikaterega lastnika nekaj povsem običajnega. Prav tako je vsakdanji tesen stik s hišnim ljubljenčkom, ki spi na kavču, se igra z otroki ali nas spremlja pri vseh domačih opravilih.
Toda tudi zdrav in negovan pes je lahko nosilec mikroorganizmov, ki pri človeku povzročijo okužbo. To še ne pomeni, da je bližina psa nevarna, opozarja pa na pomen nekaterih osnovnih higienskih navad.
Bolezni, ki se lahko prenašajo med živalmi in ljudmi, imenujemo zoonoze. Povzročajo jih lahko bakterije, virusi, glivice ali zajedavci, načini prenosa pa se med posameznimi boleznimi precej razlikujejo.
Ne le ugriz, okužba se lahko prenese tudi drugače
Najbolj očiten način prenosa je pasji ugriz, pri katerem bakterije iz živalskih ust pridejo neposredno v poškodovano tkivo.
Vendar ugriz ni edina možnost. Nekatere bakterije se lahko prenesejo tudi, če pasja slina pride v stik z odprto rano. Druge okužbe se širijo prek živalskega urina, iztrebkov, onesnažene zemlje ali predmetov, s katerimi je bila žival v stiku.
Pomembno je tudi vedeti, da pes ni nujno videti bolan, čeprav prenaša povzročitelja določene okužbe.
Pasja slina lahko povzroči resne zaplete
V ustni votlini psov živijo številne bakterije, ki živalim običajno ne povzročajo težav.
Med njimi je lahko tudi Capnocytophaga canimorsus, bakterija, ki pri človeku v redkih primerih povzroči hudo okužbo. V telo lahko vstopi ob ugrizu ali stiku sline s poškodovano kožo.
Pri večini ljudi stik s psom ne povzroči takšnih zapletov. Večje tveganje pa imajo posamezniki z oslabljenim imunskim sistemom, ljudje brez vranice in nekateri bolniki s kroničnimi boleznimi.
Okužba se lahko začne z vročino, mrzlico, bolečinami in splošnim slabim počutjem, v najtežjih primerih pa napreduje v sepso, življenjsko ogrožajoč odziv telesa na okužbo.
Tudi bakterije iz skupine Pasteurella lahko povzročijo okužbo ugrizne rane. Zanjo so značilni bolečina, rdečina in otekanje, ki se lahko pojavijo že kmalu po poškodbi.
Zato strokovnjaki odsvetujejo, da bi psom dovolili lizanje odprtih ran, četudi gre za domačo žival, ki jo dobro poznamo.
Leptospiroza: nevarnost, povezana tudi z onesnaženo vodo
Leptospiroza je bakterijska bolezen, ki jo lahko prenašajo različne živali, med njimi tudi psi in glodavci.
Povzročitelji se izločajo z urinom okuženih živali, človek pa se lahko okuži ob stiku z onesnaženo vodo, blatom ali vlažno zemljo. Bakterije lahko vstopijo skozi poškodovano kožo ali sluznico.
Bolezen lahko sprva spominja na gripo. Pojavijo se lahko vročina, glavobol, bolečine v mišicah in utrujenost. V hujših primerih lahko prizadene ledvice, jetra ali druge organe.
Tveganje ni povezano zgolj z neposrednim stikom s psom. Pomemben vir okužbe je lahko tudi okolje, zlasti voda, onesnažena z urinom okuženih živali.
Glivične okužbe kože se lahko širijo tudi prek odej in krtač
Med okužbami, ki se lahko prenesejo s psa na človeka, so tudi nekatere glivične bolezni kože.
Dermatofiti so glivice, ki prizadenejo kožo, dlako in včasih nohte. Okužba se lahko prenese z neposrednim stikom z okuženo živaljo, pa tudi prek predmetov, kot so krtače, odeje ali ležišča.
Pri človeku se pogosto pojavijo okrogle, pordele in srbeče kožne spremembe, ki se lahko luščijo.
Če pri psu opazimo izpadanje dlake, spremembe na koži ali nenavadno praskanje, je priporočljiv obisk veterinarja. Ob sumu na glivično okužbo je pomembno tudi čiščenje predmetov, s katerimi žival prihaja v stik.
Pasji zajedavci: zakaj je pomembno pobiranje iztrebkov?
Psi lahko prenašajo tudi nekatere zajedavce, med njimi pasjo glisto Toxocara canis.
Človek se lahko okuži, če zaužije kužna jajčeca zajedavca, ki so lahko prisotna v onesnaženi zemlji ali na umazanih rokah.
Posebej pomembno je, da jajčeca po izločanju s pasjimi iztrebki potrebujejo določen čas, da v okolju postanejo kužna. Zato je sprotno odstranjevanje iztrebkov učinkovit način zmanjševanja tveganja.
Večina okužb pri ljudeh ne povzroči hujših težav, v nekaterih primerih pa lahko ličinke zajedavca prizadenejo različne organe, tudi oči.
Podobno je pri ehinokokozi, parazitski bolezni, pri kateri se človek lahko okuži z zaužitjem jajčec zajedavca iz onesnaženega okolja. Bolezen lahko povzroči nastanek cist, najpogosteje v jetrih ali pljučih.
Redno odpravljanje notranjih zajedavcev pri psih po navodilih veterinarja je zato pomembno tako za zdravje živali kot za zaščito ljudi.
Kaj pa steklina?
Steklina je virusna bolezen, ki prizadene živčevje in je po pojavu kliničnih znakov skoraj vedno smrtna.
Najpogosteje se prenaša z ugrizom okužene živali, mogoča pa je tudi okužba, če njena slina pride v stik s poškodovano kožo ali sluznico.
Slovenija ima status države, proste stekline, vendar to ne pomeni, da je nevarnost povsod po svetu odpravljena. Posebna previdnost je potrebna pri stikih z neznanimi živalmi in med potovanji v države, kjer je bolezen še prisotna.
Ob sumu na izpostavljenost steklini je potrebna takojšnja zdravniška obravnava. Pravočasno preventivno zdravljenje lahko prepreči razvoj bolezni.
Kdo mora biti še posebej previden?
Pri zdravih odraslih je tveganje za resnejšo okužbo ob običajnem stiku z negovanim psom praviloma majhno.
Več previdnosti pa je priporočljive pri majhnih otrocih, starejših, nosečnicah in ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom.
Posebno pozornost je treba nameniti osebam brez vranice, pri katerih lahko nekatere bakterijske okužbe potekajo precej težje.
To ne pomeni, da se morajo takšni posamezniki izogibati psom, temveč da je še toliko pomembneje upoštevati osnovne zaščitne ukrepe.
Kaj storiti, če vas pes ugrizne?
Če pride do ugriza, je treba rano čim prej temeljito sprati s tekočo vodo in milom.
Pri globljih ranah, ugrizih v roko ali obraz ter pri osebah z večjim tveganjem za zaplete je pomemben hiter zdravniški pregled.
Zdravnik bo presodil, ali je potrebno zdravljenje z antibiotiki ter ali je potrebna dodatna zaščita proti tetanusu oziroma steklini.
Pozorni moramo biti tudi na znake okužbe, kot so naraščajoča bolečina, oteklina, rdečina, gnojni izcedek ali vročina.
Kako zmanjšati tveganje za okužbo?
Za varnejše sobivanje s psom večinoma zadostujejo preprosti vsakodnevni ukrepi.
Pomembno je redno umivanje rok, predvsem po pobiranju iztrebkov, čiščenju pasjega ležišča in pred pripravo hrane. Psu ne dovolimo lizanja odprtih ran, redno čistimo njegove pripomočke in poskrbimo za ustrezno veterinarsko oskrbo.
Otrokom je treba razložiti, zakaj si morajo po igri s psom umiti roke, odrasli pa naj njihove stike z živalmi ustrezno nadzorujejo.
Prav tako so pomembni cepljenje, zaščita pred zajedavci in pravočasno prepoznavanje morebitnih zdravstvenih težav pri živali.
Psi nam prinašajo družbo, veselje in številne koristi za počutje. Poznavanje možnosti prenosa okužb ni razlog za strah, temveč način, kako lahko poskrbimo, da bo sobivanje z njimi varno tako za ljudi kot za živali.
