V tujini te začudeno gledajo, ko jim poveš, da prihajaš iz države, ki ima dva milijona prebivalcev. Še bolj začudeno strmijo vate, ko jim poveš, da imamo vse. Mesta, vasi, gore, reke, jezera, doline in morje. Na vprašanje, kako veliko je to morje, pa malo zardimo, povemo, da ga imamo za vzorec, in da je dolžina obale primerljiva s kakšnimi Sant Tropejem z okolico ali Monakom. In sledi ključno vprašanje: pa je to res Sant Tropez oziroma Monte Carlo?
Skratka, zakaj naše obale nismo spremenili v luksuzen raj na zemlji? Ali celo brezcarinsko cono, da bi lahko resno tekmovali s sosednjo Hrvaško in Italijo? Ali pa kakšno eko zeleno samooskrbno trajnostno destinacijo, ki bi jo kot vzorčen primer hodili gledat s celega sveta?
Moja izkušnja turista, tujca, ki pride na obisk k prijateljem in občasnega najemnika kakšne nepremičnine na obali, je že nekaj let enaka. Ne, da bi kdo te besede izrekel na glas, oziroma bi jih kdo kje zapisal, vseeno nekako pridejo do mene. Po zraku plava zelo preprosta misel. Prosim, pustite nas na miru. Ne potrebujemo vas. Tistih nekaj mesecev, ko nas dobesedno okupirate, pa nekako pretrpimo. Mi se imamo tu čisto fajn, imamo štiri občine, absolutno preveč politikov, še več pametnjakovičev in ne potrebujemo vas, iz Ljubljane in še od kod, da nam solite pamet. Soli imamo več kot dovolj na solinah.
V zadnjih treh letih sem bil na obali več časa kot prej v vsem življenju. In vse, kar sem kot laik opazil, da se je zgodilo novega, je bil drastičen skok cen nepremičnin. Vsak kvadratni meter in vsak kamen imata tu vrednost zlate palice in vsaka špelunka je v očeh prodajalca prestižna vila na Azurni obali. In ugotovil, da so vse mestne predstave o idiličnosti obale zgrešene. Ne gre za nikakršen pobeg, temveč za mini sadomazohistično seanso.
Najprej te ubije primorska avtocesta, ki se zabaše iz čistega mira. Potem te znervira iskanje parkirca v okolici Pirana ali celo kar v njem, kar je čista tombola. Ob vikendih prej zadeneš sedmico, kot najdeš sedem prostih parkirnih mest. Cene rib in storitev so posebna zgodba. Zgodba, ki je še najbližja Monte Carlu. Ne razumem pa, zakaj morajo biti natakarji v večini primerov neprijazni in prodajalke mrke. Zakaj ti vsi dajejo jasno vedeti, da nisi dobrodošel in si totalen idiot, če narobe naglašuješ malvazijo?
Ta zima je bila na obali nekaj posebnega. Meglena puščava. Kot da se je za kazen vsa megla iz Ljubljane preselila na obalo. To je bila prava metafora. Metafora raja na zemlji, ki to noče biti. Skriti se hoče in malo potuhniti. Skratka, če bomo v megli, nas ne boste našli in tudi kakšne posebne želje po obisku ne boste imeli. Ostanite raje v Ljubljani.
