Petdeset let po opravljeni maturi so se nekdanje dijakinje in dijaki Gimnazije Piran znova srečali ter skupaj obudili spomine na mladostna leta, preživeta v šolskih klopeh med letoma 1972 in 1976. Jubilejno srečanje je potekalo v Restavraciji Marina Portorož, kjer se je zbrala generacija, ki jo še danes povezujejo številni spomini in prijateljske vezi.
Čeprav so se nekdanji sošolci skozi desetletja ob različnih obletnicah že večkrat srečali, je bila petdeseta obletnica mature za mnoge nekaj posebnega. Ob takšnem jubileju se pogled nehote ustavi pri skupni prehojeni poti, življenjskih zgodbah in ljudeh, ki so zaznamovali eno najlepših obdobij njihovega življenja.
Generacijo sta sestavljala dva razreda – dekliški in mešani. Različne življenjske poti so jih skozi leta vodile na različne konce Slovenije in sveta, a spomini na skupne šolske dni ostajajo živi.
Posebno veselje je med udeleženci povzročila prisotnost nekdanje profesorice zgodovine Majde Jančar. S svojo toplino, vedrino in smislom za humor je med nekdanjimi dijaki ponovno priklicala čas, ko so šele odkrivali svet in iskali svoje mesto v njem.
Zbrani so se z veliko hvaležnostjo spomnili tudi pokojnega ravnatelja Božidarja Jevševarja, ki je s svojo predanostjo in skrbjo pomembno zaznamoval generacije mladih. Čeprav se je dijakom nekoč zdelo skoraj neverjetno, koliko ve o njihovem življenju, danes razumejo, da je za tem stala iskrena skrb za njihove uspehe in odraščanje.
Čustven trenutek večera je bil ogled videoposnetka, v katerem so se prepletale fotografije iz gimnazijskih let ter utrinki srečanj, ki so jih nekdanji sošolci ohranjali skozi desetletja. Obrazi mladosti, nasmehi in nepozabni trenutki so za nekaj trenutkov izbrisali mejo med preteklostjo in sedanjostjo. V mislih pa so bili z njimi tudi sošolci in prijatelji, ki jih ni več.
Med letom 1976 in današnjim srečanjem se je zvrstilo pol stoletja življenjskih izkušenj, uspehov, izzivov, radosti in izgub. Kljub temu je ostal občutek pripadnosti generaciji, ki si je delila mladost in jo še danes nosi v srcu.
Ob slovesu ni bilo veliko besed. Le stiski rok, objemi in obljube, da se bodo kmalu spet srečali. Kajti nekatera prijateljstva in nekateri spomini ne ostanejo ujeti v preteklosti – živijo naprej z ljudmi, ki jih nosijo v sebi.
