POMANJKANJE PRIHODNOSTI

Ko sem že kot majhna bralka spoznala, da je življenje zelo natančno razloženo v literaturi, knjig nikoli več nisem odložila. Vse, kar sem živela, sem zares razumela šele z zgodbami, ki so mi jih, kot da bi šlo za moje lastno življenje, pripovedovali pisatelji in pisateljice. Ampak nisem brala vsega, nekaterih knjig nisem mogla prebrati, pa čeprav so spadale na seznam resne bralke. Ena od njih je Goldingov Gospodar muh. Gre za kultni, alegorični roman, ki je izšel leta 1954 in je napisan pod vplivom grozot druge svetovne vojne in strahu pred atomsko vojno. Glavni junaki so dečki, ki želijo na samotnem otoku preživeti po strmoglavljenju letala. Med njimi se vzpostavijo voditelji in priča smo njihovemu grozljivemu načinu vladanja, ki iz njih izvabi najslabše: postanejo morilci, ker jih preplavi divjost. Niso sočutni, so pa zato nasilni. Če hočemo z zgodbo izvedeti vse o človekovem divjaštvu, miselnosti mafije in totalitarnem vodstvu, je to prava knjiga.

Nanjo sem se spomnila danes, ko so otroci iz Vračarja, bogate mestne občine v Beogradu, velike kot Koper, s številnimi muzeji in veleposlaništvi, spet prišli v šolo. Po masakru 3. maja in po njegovi ponovitvi dan kasneje v okolici Mladenovca smo onemeli. Kot da bi nas iz neke vsakodnevne »zaskrbljenosti nad svetom«, ki smo jo ob jutranjih kavah, ko smo brali novice iz Ukrajine, še zmogli, še razumeli v duhu svojih prepričanj o resnici, pravici in teorijah zarote; kot da bi nas sredi vzdiha, smeha ali skrbi nekaj zares ustavilo. Otroci, ki naj bi bili nedolžnost sama po sebi, postanejo nepredvidljivi igralci velikega, odraslega sveta, del igre z velikimi zastavki. Kar naenkrat postane svet osamljeni otok Goldingovega pisanja. Kar naenkrat postanemo ujetniki. No Escape. Takoj sem pisala Kokanu, srbskemu režiserju, hotela sem izvedeti kaj več, in on odpiše: Tako je kako je, draga moja. Srbija se godinama sprema za ovako nešto. Kriminalci, oružje, rialiti programi sa osudjenim ubicama, celi sistem vrednosti koji može da proizvede samo katastrofu. Potem govorim z Vorancem, ki pravi, da ne smemo verjeti v koncept zadnje vojne, po kateri bo zavladal mir, niti v koncept večne vojne, ki pravi, da je mir samo premor med vojnami, da se narodijo novi in novi vojaki, ki bodo padli za pravično stvar. Potem reče, da se je pogovarjal z mladim ruskim parom, ki ju je spoznal v Srbiji, kjer živita in delata, in da pravita, da je v Moskvi in Sankt Peterburgu prav idilično v primerjavi z drugimi kraji v Rusiji, predvsem Sibiriji, kjer množično rekrutirajo mlade, revne fante in jih pošiljajo branit domovino.

In zaključi, da je svet še vedno in čedalje bolj razdeljen na bogate in revne. Eni lahko ubežijo vojni v svoji domovini, se izselijo in delajo in živijo v tem globalnem svetu brez meja, drugi se morajo hitro naučiti ljubiti svojo domovino, ker bodo padli za njene meje. In tako zelo se bojimo vojnih grozot, da je boljše umreti, kot da bi nas bilo ves čas na smrt strah. Ampak temu strahu ne ubežijo niti bogati.

Zdržati moramo to stanje nihilizma. Razumeti to pomanjkanje prihodnosti. Vedeti, kaj se nam zares dogaja. Brati literaturo in se prepoznati. Jaz ne mislim obupati!