I
V soboto, 26 marca, so v portoroški gostilni Beli križ praznovali prihod pomladi na zabavi, ki so jo poimenovali „Pozdrav pomladi, adijo korona!“. Poleg okusne hrane so ljudje lahko uživali v glasbi v živo lokalne skupine Runkelj bend.
Ivan Volmajer, Igor Černetič in Taljub Lapanje so člani Runkelj benda, ki sicer igrajo za svojo dušo, skorajda ekskluzivno pa v gostilni Beli križ. Beseda runkelj, kot pravijo člani, ima dva pomena, in sicer pesa za krmo prašičev in neumen, omejen človek. »To pa zato, ker sem Igorju, seveda v hecu, vedno govoril, da je runkelj,« pravi Ivan. »Ko sem prišel v bend, so se med sabo klicali runkelj, pa sem rekel, da saj vendarle že imamo ime – Runkelj bend,« dodaja Taljub. In tako je nastalo ime za ansambel.
Glasbeni začetki
Ivan in Taljub, sicer profesionalna glasbenika, sta nekoč že igrala skupaj v istem ansamblu, potem pa sta šla v tujino, vsak po svoji poti in igrala v raznih zasedbah v Švici, Italiji, Nemčiji, Avstriji, Skandinaviji in celo na Šri Lanki. Najbolje pa da jim je bilo na Finskem, kjer so bili, kot pravijo, odlični pogoji za igranje. Finska je že v osemdesetih letih dobro skrbela za glasbene izvajalce, imeli so celo svoj sindikat. V tistem obdobju je namreč delovalo veliko ansamblov z Obale, ki so odhajali v tujino po izkušnje in zaslužek.
»Igor Černetič, sicer nekdanji direktor koprskih zaporov, me je srečal v belokriškem Merkatorju, le streljaj od gostilne Beli križ, in navrgel: »Kaj bi ti igral z nami?«, in sem pristal«, pove o združitvi Taljub, ki se je zasedbi pridružil pred kratkim.
Glasba iz duše
Ko gre za glasbene zvrsti, igra Runkelj bend vse, predvsem pa glasbo, ki jo radi izvajajo, a je tudi gostilniškim gostom všeč. Gre pretežno za dober stari rock in rock’n roll, tudi tistega iz jugo časov. V priklon Akiju Rahimovskemu so v zadnjem obdobju dodali še nekaj pesmi legendarne skupine Parni Valjak. Kot sami pravijo, jih veseli, da lahko igrajo to, kar želijo in se ob tem neizmerno zabavajo, ne pa to, kar hočejo drugi. Ko igraš za denar, moraš pač igrati za druge in ne zase, medtem ko tukaj lahko izvajamo repertoar za svojo dušo, kar se lepo kaže v vzdušju, ki se ustvari v gostilni.
Hišni bend
Domačini, ki so v večji meri gostje lokala, ponosno pravijo, da ima gostilna dušo in že kar tradicijo, da ima svoj hišni bend. Lastnika gostilne Matjaža Zakrajška, sta dva od treh članov benda spoznala v osemdesetih letih v severni Italiji, kjer je bil kuhar, onadva pa glasbenika v različnih skupinah, ki so tam gostovale. »Matjaž je izreden ljubitelj glasbe. Če ne bi bil lastnik lokala, je vprašanje, če bi mi sploh tukaj igrali,« pove Volmajer. Zanimivo je tudi, da vsi člani živijo v neposredni bližini. Čeprav je Beli križ edina gostilna, kjer Runkelj bend lahko poslušamo, se z veseljem odzovejo povabilu za nastop na raznih zabavah, rojstnih dnevih, abrahamih, porokah in druženjih. Za stike z bendom so zadolžili Igorja, ki sliši na 041 764 583.
Varna hiša za krajane
Gostilna Beli križ na Belokriški cesti v Portorožu je še ena redkih pravih domačih gostiln na istrski obali. Matjaž Zakrajšek in njegova partnerka Maja Kavšek s predanostjo vodita svojo gostilno, ki že dvajset let prijazno sprejema goste, jih pogosti z vedno svežo ponudbo odlično pripravljenih jedi, dobro glasbo in še boljšim vzdušjem. V zadnjih nekaj letih pa še Igor, Ivan in Taljub skrbijo za zabavo, ki z glasbo, animacijo in humorjem dodatno prispevajo k domačemu vzdušju. Lastnika pravita, da imata najboljšo kemijo z domačini, ki so legendarno gostilno hudomušno poimenovali kar z vzdevkom „naša varna hiša“. Zabave z glasbo v živo organizirajo vsaj štiri/petkrat na leto, predvsem v poletnem času. A vse kaže, da jih bo letos še več. »Tukaj se namreč vedno najde razlog za zabavo«, še doda Maja.
Ob zaključku našega obiska nam je Matjaž pripravil slastne istrske fuže s tartufi in takoj je prišlo do soglasne odločitve, da se tja kmalu spet vrnemo, v objem varne hiše domačinov!
Aleksandra Baničevič
