Dovolite mi primerjavo, ki odkriva, kako je v smislu besed enostavno, a dejanj težje. Pred približno 30 leti smo se prvič zapeljali po asfaltu, ne pa zaprašenem makadamu do priljubljene Fiese. A glej ga zlomka, zaključna plast asfalta, s katero bi se cestna površina poravnala z nekaj centimetrov iz ceste štrlečimi kanalizacijskimi jaški, ni bila nikoli izdelana. Tri desetletja sem modroval, kako je to mogoče? Še vedno ne poznam odgovora. Je pa danes cesta v Fieso dokončana, ob njej poteka urejen pločnik za pešce, pot je osvetljena in dopolnjena z označenimi parkirnimi mesti za osebna in motorna vozila. Naključje? Sploh ne.
Podobno zgodbo je pisalo dolga desetletja skladišče soli Grando, ki z novo streho in številnimi dopolnitvami nič sramežljivo gosti prve prireditve. Z mlini na veter, kot se radi slikovito izražajo tisti, ki se večinoma kitijo s tujim perjem, smo se borili še pri gradnji krožišča ob osnovni šoli Cirila Kosmača. In zmagali! Podobno velja za Jernejev kanal. Vsi politični programi, ki smo jih pred volitvami poslušali, so govorili o potrebi po ureditvi NAŠE in NACIONALNE lokalne sramote. Vse od slovenske osamosvojitve se ni zgodilo NIČ. Pa tudi pred tem, še v časih nekdanje Jugoslavije, je bilo v smislu urejanja degradiranega kanala narejeno bore malo. Pa smo kljub številnim oviram in politikantsko nastrojenim rokam, ki se dvigujejo bolj po lastnih kot družbeno obarvanih potrebah, zadevo premaknili z mrtve točke. Jernejev kanal smo očistili nesnage, na čelu s potopljenimi barkami, in s pomočjo našega javnega komunalnega podjetja začeli z urejanjem priveznih mest. Ampak to je šele prvi korak, ki mu bodo gotovo sledili še drugi.
Želite še kakšen eklatanten primer? Ali se morda spominjate dolgoletnega moledovanja piranskega župnika, naj kot lastniki klifa pod njegovim domovanje vendarle saniramo erodirano brežino, zaradi katere bi lahko v prepad zgrmel del cerkvenega objekta. Nihče pred nami se ni lotil tega. Pa se sprašujem, ali je temu botrovala nesposobnost ali zavestno zavračanja vsega, kar je v smislu politične barve bolj belo kot rdeče? Moji sodelavci in jaz se na tovrstno etiketiranje požvižgamo. Smo raje odšli do bele Ljubljane, tam pridobili državna sredstva in z njimi sanirali klif, na katerem stoji najbolj imeniten in nedvomno svetovno prepoznaven piranski objekt.
Pa še marsikaj temu podobnega smo skupaj, na čelu z mojim timom sodelavcev, premaknili z mesta v zadnjih štirih letih. Ni bilo lahko. Pogosto smo se spraševali, ali je vsa ta politikantska norost, ki nas je dnevno obkrožala, vredna naših življenj, družin, energije in odrekanj? A smo vztrajali. Ob pogledu na vse projekte, ki smo jih pripeljali po brzicah do ciljev, je bilo vredno. Verjamem, da bo takšnih projektov ob odločitvi za kontinuiteto še več.
Na spletnem naslovu ali prek QR kode si lahko ogledate in preberete več o projektih, ki so bili izvedeni v mojem mandatu. Ni jih bilo malo! V novem mandatu in z NOVO ter upajmo bolj složno sestav o OBČINSKEGA SVETA jih bo še več.
Đenio Zadković, kandidat za župana Občine Piran za obdobje 2022 – 2026
