Reševanje nasedle ladje našega zdravstva?

Ob zadnjih diskusijah, v katerih se ministru za zdravje očita, da je “zapravil” 140 milijonov javnega denarja, je videti bolj pomembno, kdo je ob tem kaj zaslužil, ne pa, kaj so bolniki zanj dobili. Minister je z interventnim zakonom stopil na žulj samooklicanim »varuhom« našega javnega zdravstva, ki skrbijo, da Titanik ne bi spremenil smeri. Videti je, da je zato že na Tarči tistih, ki želijo njegov predčasni odhod. Če bi res želeli skrajšati čakalne dobe, bi morali razširiti dostopnost bolnikov do storitev na primarni in sekundarni ravni s podelitvijo ali kar z ukinitvijo koncesij. A to se ne zgodi, ker se pod pritiski lobijev na plodnih tleh pregovorne slovenske nevoščljivosti stalno razpihuje nestrpnost do zasebnih zdravnikov in “dvoživk”, ki naj bi jim šlo predvsem za zaslužek. Ob tem pa se javni denar še naprej tiho preliva v ustaljene vode prav teh lobijev in njihovih varuhov. Razpihuje se teza, da je največji problem našega zdravstva odliv javnih sredstev zasebnim izvajalcem. Pri tem se pozablja, da morajo zasebni izvajalci iz enakega plačila storitev ZZZS, kot ga dobijo tudi javni zavodi, sami financirati prostore in opremo svojih centrov in zato več let plačevati visoke kredite, država pa jim je v zameno koncesijo omejila na 15 let.

Nesprejemljivo je, da se že vsa leta po osamosvojitvi solidarnostno zbrana sredstva, delijo le “izbranim” izvajalcem. Dejanski lastniki teh sredstev smo davkoplačevalci in delodajalci, ki vsak mesec skupaj prispevamo skoraj 13 % bruto osebnega dohodka v javni sistem zdravstva. Nespoštljivo je, da se nam določa, kje in kdaj bomo za svoj vplačani denar lahko dobili storitev, ki jo potrebujemo. Namesto “zabetoniranih” petletnih pogodb z izbranimi izvajalci bi morali programe obveznega zdravstvenega zavarovanja odpreti in prepustiti konkurenčnim principom in dolgoročnim spodbudam dinamičnega prilagajanja cen in kakovosti storitev. Sistem pred leti po nejasnih kriterijih določenega in nespremenjenega obsega programa že vsa leta vzdržuje »status quo«, kjer se izbranim izvajalcem ni potrebno truditi, da bi program obdržali, zato tudi kvaliteta nima posebnega pomena. Tak sistem vzdržuje neravnovesje v številu posegov med izvajalci in regijami, npr. obalna regija ima enega najmanjših obsegov operacij sive mrene na število prebivalcev v Sloveniji. Čakalne dobe za operacijo sive mrene so bile na Obali do uvedbe interventnega zakona ene najdaljših v državi. Na lastnem primeru lahko povemo, da od same sklenitve koncesijske pogodbe kljub vsakoletnim prošnjam nikakor ne moremo dobiti povečanja rednega programa sive mrene, zato so bile do uveljavitve interventnega zakona čakalne dobe v našem centru zelo dolge. Interventni zakon je omogočil hitrejšo dostopnost do operacij sive mrene, vsi pacienti, ki pridejo k nam, so zdaj lahko operirani v roku 1-3 mesecev. Ko bo obdobje interventnega zakona drugo leto končano, bo spet vse po starem, saj smo ravnokar ponovno dobili v podpis pogodbo za nadaljnjih pet let z enakim številom odobrenih operacij. Čakalne dobe bodo zopet poskočile na eno leto in obalni pacienti, ki jim ne bodo zadostovale niti kapacitete SB Izola, bodo ponovno potovali na operacijo sive mrene drugod po Sloveniji. Pri tem se ne upošteva, da to pomeni tudi strošek vsaj treh obiskov ter časa, ko si morajo njihovi svojci za to vzeti dopust ali prost dan.

Če želimo res skrajšati čakalne dobe, bi morali najprej določiti prednostne storitve, bolje ovrednotiti terciarne storitve, nato pa izkoristiti vse zmogljivosti, ki jih imamo v državi, ne glede na to, ali izvajalci sodijo v državno ali zasebno sfero. S tem bi dobili učinkovit in dolgoročno vzdržen sistem, ki bi sproti pokrival rastoče potrebe pacientov, hkrati pa bi zaradi konkurenčnosti in posledične primerjave cen, kakovosti storitev in zadovoljstva pacientov, stimulativno deloval na vse, tako državne kot zasebne izvajalce. Tako bi osnovne potrebe krili iz solidarnostno pridobljenih sredstev, manj pomembne in nadstandardne storitve pa iz lastnih virov, ki bi morali ostati prostovoljni in bi se pacienti sami odločali, ali jih želijo plačati sami ob izvedbi oz. skleniti ustrezno nadstandardno zavarovanje. S tem bi tudi komercialne zavarovalnice, ki pri nas zaradi nefunkcionalnosti obstoječega gradijo paralelni javni sistem, našle svoje mesto, ki jim v razvitih evropskih državah pripada. Bomo nasedlo ladjo našega zdravstva rešili, ali le opazovali, kako z nje varuhi javnega zdravstva, ki so ga že zdavnaj privatizirali, plenijo še zadnjo medenino?

Prof.dr. Marko Hawlina, dr.med.

Okulistični Center Hawlina & Schollmayer