Toda ta novost in modernost se je počasi izpela. Ljudje še vprašajo, kaj je novo, vendar novo ne pomeni več takega iskanja novotarij in zavračanja prejšnjega. Novost je odprtost, nekaj lepega, izzivalnega, spodbudnega, prisotna mora biti v življenju, vendar ne sme biti izključujoča, prav tako ne sme postati mit, da bi slepo verjeli v vse, kar je novo in drugačno. Smer današnje subjektivnosti se je celo preusmerila v odsotnost in kaotičnost, v druge svetove in zanimanja. Ljudje iščejo umetne užitke, bežijo na vse konce sveta, živijo oddaljeni od resničnega dogajanja. Strah jih je pred novimi začetki in boji, ker bi se morali pognati s kolesnic, padcev, utrujenosti, bojijo se prijeti stvarnost v roke, rojevati življenje in biti dejavni v svojem okolju. Lahko bi govorili o strahu pred tistim, kar je resnično novo, kajti novo obstaja, mora obstajati in je del osnovne dinamike življenja. Novo poganja svet, dneve in večere, je svežina jutra, da nas pokliče in se poženemo v nov dan, novi so odnosi, da se srečamo s sabo, svojim telesom in duhom, srečanja z drugimi ljudmi, nova so prijateljstva, skupno delo in sodelovanje, so rojstva, ki se zgodijo bolj redko, a prinesejo veliko veselja ter upanja. Novost predstavljajo mladi ljudje, ki imajo sveže sile in načrte, novost ustvarja kresanje pogledov in mnenj, novost so tisti, ki niso obupali in se ne prepuščajo črnogledosti ter cinizmu. Vedno je novo odpuščanje, osvoboditev, premislek. S tega vidika je novost duhovna kategorija, kar je resnično novo, je sad duha, ljubezni in dobrote. Te novosti poganjajo človeštvo.
Novo tudi preseneča. Pogosto pride nepričakovano kot dar in kliče k darovanju, sprejemanju, čudenju. Kaže se kot svetloba, ki je močnejša od teme in vleče iz spanja, budi iz takšnih in drugačnih sanj. Novo odpre duha, nas poživi in okrepi utrujene kosti ter poglede. Novosti spreminjajo sisteme, razmerja, delajo nove poti in gradijo prostore za prebivanje.
Ljudje današnjega časa stojimo na križišču človeškosti, kjer se moramo odločiti, kam bomo hodili in kaj bomo delali. Iz globin prihaja povabilo, da se odlepimo od slepega grenko-sladkega kroženja in odpremo navdihu novega, zlasti da povežemo staro in novo, kar je resnična modrost življenja. To se kaže na različnih ravneh: da sprejmemo zdrave družinske in širše tradicije, vse, kar so predhodniki ustvarili v gospodarstvu in javnem življenju, obenem pa prisluhnemo novim izzivom, ki prihajajo z mladimi ljudmi. V Lukovem evangeliju je to pojasnjeno s povabilom, naj ne vlivamo novega vina v stare mehove, ker jih bo razgnalo in se razlilo. Za novo vino so potrebni novi mehovi – sodi. Gospodar pa prinaša iz svoje kleti novo in staro. Pove pa, da kdor je pil staro vino, noče novega, ampak pravi: ‘Staro je dobro’. Eno in drugo, brez dobrega novega ne bo dobre starine. Pomembno je preseči miselnost, ki je usmerjena le v preteklost in imeti dovolj poguma, da se soočimo z novim, neznanim, svežim, zlasti pa da ostanemo v boju, gibanju in načrtovanju. Tako ne bo zmanjkalo ne novega in ne starega.
PRIMOŽ KREČIČ
