Doma je iz Crikvenice, kjer je pri osemnajstih letih ustanovil svojo prvo klapo Crikvenica, potem vodil in skladal za skupino Vivak. Na Reki je končal glasbeno akademijo, se leta 1980 preselil v Piran in se priključil Faraonom. Leta 1983 je bil pianist v spremljevalni skupini Danijela Popoviča, ki je s skladbo Džuli nastopal na Evroviziji. Sledijo leta nastopov v tujini, sodelovanje v skupini Bazar, kamor ga je povabil Danilo Kocjančič. Njegov prvi slovenski mentor. “Imel je neverjeten posluh za glasbo, takoj je prepoznal hit.” Na Melodijah morja in sonca je bil njegov največji uspeh Črta in Ko mene več ne bo. Kasneje je postal umetniški vodja tega festivala in mu skušal vrniti nekdanji blišč: spremljevalne skupine so nastopale v živo. Vsako leto je v portoroškem Avditoriju prirejal avgustovski koncert, zdaj že nekaj let ne. Leta 2015 je namreč imel prometno nesrečo, nekaj mesecev preživel v komi in nato v rehabilitacijskem centru Soča. Zdaj nastopa bistveno redkeje, kot je. Predvsem pa ne dan za dnem, v različnih mestih, tako kot včasih. Pravi, da je njegov najboljši hit Ko mene več ne bo, čeprav so mu mnogi očitali, kako prihaja s takim komadom na poletni festival sonca. Tudi komad Črta je iz tistega časa, a zanika ugibanja, da gre za črto kokaina. Ne, samo črto potegneš pod svoje življenje, enkrat. Posluša klasiko, rock, pop, elektronike ne, ker “mi zvok ni všeč, hočem slišati klavir, violino.” Redko hodi na koncerte, nazadnje je bil na Michaelu Bubleju. Če je popularnost droga? Ne, pravi , da mu godi, če ga prepoznajo v trgovini, a iz tega ne dela zgodbe. “Sem samo Slavko,” dodaja.
Prebrala sem, da se je nesreča zgodila leta 2015. Nikjer pa ni zapisano, kaj se je pravzaprav zgodilo? Kje se je zgodilo?
Čisto preprosto, iz Lucije sem prihajal z motorinom in na krožišču pri pošti je v križišče pripeljal avto z italijansko registracijo. Ne vem, če me je videl ali ne, a imel sem prednost jaz, ker sem bil na cesti, on pa je prihajal s strani. Morda je mislil, da bo speljal pravočasno. Podrl me je, padel sem, nič hudega, toda z glavo sem udaril ob rob pločnika in bil sem brez čelade.
Poškodoval si si glavo?
Glavo, možgane, bil sem v komi, nepokreten, dva meseca sem bil v izolski bolnici.
In potem?
Rehabilitacija v Soči. Tri mesece. Kadarkoli sem v Ljubljani, grem tja. Oni so najboljši, neverjetna energija in znanje. Seveda pa brez moje trdne volje ne bi bilo nič. Prvo nadstropje, kjer sem telovadil in telovadil …
Učil si se hoditi?
Vse, od začetka. Tudi besedila sem se učil na novo.
Rodil si se znova, le da si se zavedal, kaj se s tabo dogaja. Za razliko od novorojenčkov, ki, ko odraščajo, vse počnejo spontano in nezavedno?
Očitno moja glava deluje tako. Ko sem bil v tujini, v Helsinkih, sem šel v bolnico, ker nekaj ni bilo v redu z mano. Slikali so mi glavo in mi rekli, da v glavi nimam nič, da je vse v redu. Prišel sem domov in rekel ženi Ireni. »Evo, v glavi nimam nič, prazna je.«
O tebi, tudi o tvoji bolezni, so se pripovedovale zgodbe, ki so mejile že na legende, predvsem o tvoji čudežni ozdravitvi.
Res je čudežna.
In vsi pravijo, da si zdaj drugačen človek, kot si bil? Kako drugačen?
Bi rekel, da ja, drugače razmišljam, počasi, ne reagiram v trenutku in tudi družb se izogibam. Zgodba, 12. ura, Portorož, ni pomembno kje, kitara, jaz s kitaro, ljudje prihajajo, odhajajo, jaz pa ostajam. Takrat sem si tega želel, danes ne več. Ne vem, če je to plus ali ne. Sedaj se fantom opravičim in jim povem, da me kliče Irena. Zame je njeno ime sveto. V življenju je zame naredila vse in jaz pomoč rabim. Odpeljem koncert, uro, uro in pol in potem moram domov.
Hočeš reči, da si nehal žurati?
Skoraj. Na način, na katerega smo žurali včasih, od jutra do sutra, ne več. Ne morem pozabit Danila Kocjančiča, ki ga žal ni več. On me je v osemdesetih letih, ko sem prideš iz Crikevnice, izoblikoval. To so bile neverjetne zgodbe. Ko jih razlagam danes, se vsi čudijo in me sprašujejo, če je vse res. Tako je bilo?! Ja, tako je bilo.
Kako pa žura današnja generacija?
Drugače. Načrtovano, s kitarami, violinami, tudi hrana je drugačna. Takrat nismo razmišljali o žurih, kar zgodili so se. Imam odraslega sina Marka, živi v italijanski Gorici, ampak jaz sem živel brez njega, ker me nikoli ni bilo doma, samo žural sem in žural. Osemdeseta so bila nora leta. Moja Irena je poskrbela za vse doma. Zaradi svoje neverjetne energije sem lahko potem dobro deloval tudi na odru. Ker publika je moja, to so moji ljudje in jaz sem njihov. Zame je to sveta stvar in ko vidim roke gor, je to, to.
Od kdaj spet nastopaš?
Dve leti po nesreči sem ponovno imel koncert. Sem pa zmanjšal število koncertov in ne delam več za Melodije morja in sonca. Veliko let sem bil umetniški direktor.
Rojen in odraščal si v Crikvenici. Pred nekaj dnevi sem se spet peljala ob obali na Pag, skozi Crikvenico, ki je res vas. Kako v Crikvenici ugotoviš, da si nadarjen za glasbo?
(smeh) Moj oče je bil velik glasbenik, jazzer, klavir je bil tam. Najprej sem se učil doma, potem v glasbeni šoli. Kot otrok, na koncu osnovne šole, sem pel po bolnicah.
Kdo te je nagovoril k temu?
Ne vem, ne spomnim se.
Si kdaj pomislil, da bi počel kaj drugega?
Ne, nikoli.
Tvoja prva skupina je bila klapa?
Ja, klapa Crikvenica. To nekateri še danes ne morejo verjeti, ampak to je moja zgodba. Bil sem star 18 let in se očitno nisem zavedal, kaj delam, ko pa zdaj gledam posnetke, bi se kar zjokal. Moj oče je bil velik jazzer in imel sem malo strahu pred tem, kaj bo rekel.
A ni bolj pametno, da si izbereš drugo zvrst glasbe, kot pa da se z očetom tepeš na istem področju?
Ja. Enkrat mi je dejal: »Slavko, tvoj vokal je vrhunski, sedi za klavir, da te publika vidi in da poje in pleše. To moraš doživeti.« In tako sem začel.
Te je kdaj skušal prepričat v jazz?
Nikoli. Pa saj sem vse igral – jazz, pop, rock …
Po osnovni šoli si šel na Akademijo?
Ja, na Reki. Takrat sem že zmagoval na festivalih in to je bil v šoli problem. Še mamo so poklicali v šolo na razgovor, a so mi starši vedno stali ob strani.
Dokumentarni film Ennio (Morricone) pripoveduje, da je bil njegov oče trobentač- Ko je zbolel, je Ennio namesto njega igral po barih, čez dan pa je hodil v šolo. Na konzervatoriju ga je kompozicijo učil zelo spoštovan skladatelj klasike in Ennio se je vse življenje počutil manjvrednega, ker je pisal filmsko glasbo, dokler mu ni ta isti profesor priznal, da je njegova glasba ravno tako dobra kot klasična, ki jo piše sam. Si ti imel kdaj podoben problem?
Ne. Malo je to odvisno tudi od okolja, v katerem odraščaš. Crikvenica je specifično okolje, kulture je malo, nič. Ljudje so specifični, zaprti. In nihče ti nič ne reče.
Še vedno hodiš v Crikvenico?
Ja, seveda. Po mamini smrti ni več isto, svoje so naredila socialna omrežja, po katerih spremljam ljudi, s katerimi sem odraščal.
Si si kdaj želel, da bi znal delati še kakšno drugo glasbo? Tako kot Morricone, ki je delal glasbo za Rai in filme, pa Sanremo, je pa pisal tudi eksperimentalno in klasično glasbo.
Ne.
Pa bi jo lahko? Če si nadarjen glasbenik, lahko delaš pop, rock, klasiko?
Ja, jaz bi lahko, ker imam klasično izobrazbo in poznam različne vrste glasbe. Ampak ne bi. Jaz svojo glasbo živim.
Kako si se pa znašel v Portorožu?
To je zgodba … Velikokrat sem nastopal na Prince of Venice, do Črne gore in nazaj. Nekega dne izstopim v Portorožu, vidim žensko s kratkimi svetlimi lasmi in rdečimi kavbojkami. Bendu Dani, s katerimi sem nastopal, sem rekel: »Fantje, zdaj boste brez mene nekaj časa,« poklical sem mamo v Crikvenico in ji povedal, da pridem šele čez tri dni. In pripeljal sem Ireno, kmalu se je rodil Marko in v Crikvenici se je rolala zgodba, da je Slavko dobil sina. To ni kar tako.
Povej, kako si takrat živel?
Grdo, bi rekel, z današnje perspektive urejenega človeka, pri 67 letih. A takrat se je tako živelo.
Tak način življenja je bil takrat normalen! Tista sedemdeseta, osemdeseta. Ne samo, da smo bili mlajši, tudi obdobje je bilo tako.
Tako sem si želel živeti. In po pravici povedano me je bolel k…c za vse. Kaj bo v ponedeljek, kaj v torek, jaz sem živel.
Kako so takrat zgledali tvoji dnevi?
Vsi so bili isti. Morda poudarek na kakšnem vikendu, ko smo imeli nastope. Spoznal sem milijon ljudi.
Vstajal si okoli poldneva, prišel k sebi in proti večeru si se pripravil na nov žur. Je bilo tako?
Je. Zato sem v tistem času pozabil na svojega sina. Nastopov je bilo na tisoče, o denarju, ki sem ga zaslužil, sploh ne bom govoril.
Kdaj se ti je rodil sin?
Leta 1982, bil sem star 28 let. Danes je izoblikovan človek, ima svojo službo, ampak čutim, da to, kar sem takrat počel, ni bilo prav. Za razliko od leta 86, ko se je rodila hčerka. Bil sem v tujini, po osmih letih sem se odločil, da moram domov, ker bo šla moja hči v šolo. To je bil zame dogodek. Hočem samo povedati, da sem normalen človek, ne nek kreten, ki bi mu bilo vseeno za take stvari.
Sta se s sinom o tem kdaj pogovarjala?
Sva, a je med nama ostala distanca.
Vrniva se še k tvoji glasbeni poti. V Crikvenici klapa, potem prvi bendi, po kakšnem principu si izbiral ljudi, s katerimi si delal?
Vedno je na prvem mestu znanje, potem pa vse drugo. Znanje prepoznam takoj, potem pa kmalu ugotoviš, ali boš z nekom tudi pil kavo in kako boš končal večer. Je pa res, da sem dopuščal marsikaj. Mi je jasno, da najamejo bend, ne pa posameznika in kot šef benda sem skrbel tudi za to. Recimo v Münchenu, v hotelu Bayeriche Hof, sem bil kralj, ampak to sem si izboril sam, noben menedžer ni posredoval.
Veliko glasbenikov iz Slovenije je v tistih časih hodilo v tujino: v Švico, Avstrijo, Nemčijo. Kako so prišli ravno do vas?
Nekdo me je poslušal in ponudil nastop. Nastopal sem z bendom Casino.
Nič po vezah?
Ne, jaz sem bil garancija za kvalitetne nastope.
Te glasbene turneje so bile, sodeč po filmih, ki so bili o tem narejeni, ena sama jeba. Recimo film o Janis Joplin. Igrali so v nemogočih krajih in lokalih, nekje so jih pljuvali, drugje jih niso hoteli poslušati, cele dneve so se vozili, popivali, drogirali, tako da so zvečer komaj stali na odru. Tudi pri vas je bilo vse to, alkohol, droge?
Alkohol ja, droge pa ne.
Neee?
Ne. Res. V Rusiji recimo sploh ne. Alkohol, to pa ja.
Si ga veliko prenesel?
Ja. Priznam.
Nisi pa hodil pijan na oder?
Ne, to pa ne. Enostavno sem vedel, da takšen ne moreš in ne smeš na oder.
Kakšna je razlika med tujino in Slovenijo? V odnosu do glasbenikov.
Bistvena, v tujini si glasbenik, tukaj si pa kar nekaj.
Zakaj si šel v tujino?
Osem let sem bil v tujini. Razlog je bil, brez blefa, denar. Bajno sem zaslužil.
In najbrž veliko tudi porabil?
Ja, živel sem na veliki nogi. A sem bil tudi ime.
In po osmih letih si se vrnil v Portorož?
Čutil sem, da se moram vrniti, ker moja punca bo šla v šolo. Najprej je bila težava v bendu, potem so se umirili in začel sem s solo kariero.
Ali so te po osmih letih v tujini doma pozabili?
Ne, niso me. Vmes sem koncertiral tudi doma. Pa vzdrževal sem tudi stike z ljudmi iz tega biznisa.
Katere pesmi se spomniš iz mladosti? Prve?
Uuuu (dolg premor)… Ko sem bil še otrok s slikanicami (zapoje): Mrav mrav živ i zdrav, vrti se po travi …
Kaj pa popevka?
Mi ljudje smo kot morje …
Je razlika med nastopom na zabavi in koncertom?
Meni ne. 20 ali 2000 ljudi. Vedno počnem to z isto energijo. Hočem do poslušalcev in oni morajo k meni.
V prejšnji številki časnika Obala plus sem se pogovarjala z Magnificom, ki pravi, da je razlika med velikimi koncerti, recimo v Stožicah, ali intimnimi prostori, kot je denimo dvorana v Šiški. V Stožicah so ljudje v barvni kulisi, razen tistih v prvi vrsti, v drugem primeru pa natanko ve, kako kdo sprejema njegovo glasbo.
No, to razliko poznam. Ko smo si zelo blizu, čutim ljudi, morda celo poznam, takrat hočem biti oseben, hočem ljudem skozi pesem, govor povedati, kaj čutim, oni pa mi to vračajo. To je velika zgodba, tudi na koncertih.
Se ti je kdaj kakšen koncert ponesrečil?
Ne, nikoli.
Se ti kdaj sanja o glasbi?
Sanjam koncerte, kje bo klavir, kje bo kitara, kje bodo zvočniki …Vidim oder, publiko.
Si bil kdaj ljubosumen na kakšno pesem?
Ne, nikoli. Preveč sem zaljubljen v svoje pesmi.
