Joseph Ratzinger je bil rojen 16. aprila 1927 v Marktl am Inn. Odraščal je v verni družini. Njegov oče je bil žandar, zelo pravičen, a tudi zelo strog človek. Njegova mati, ki je izvirala iz Južne Tirolske, je skrbela za hišo in družino ter je s svojo milino dopolnjevala očeta. Katoliška vera je bila sestavni del njihovega življenja. Pri vseh obedih je bila prisotna molitev in če je bilo le mogoče, so hodili tudi vsak dan k maši.
Nad mladostjo Josepha Ratzingerja so lebdeli temni oblaki nacizma. Oče je bil kot žandar v službi države. Kot odločen Hitlerjev nasprotnik je bil leta 1937 nadvse vesel upokojitve. Preselili so se na podeželsko okolje v Traustein, kjer so vsi trije otroci obiskovali gimnazijo. Joseph je bil zelo nadarjen dijak. Zelo ga je zanimala grščina in latinščina in kmalu je prevedel latinske himne v lepo nemščino. Sredi vojne, leta 1943, je življenjepismoral oditi skupaj z ostalimi semeniščniki iz Trausteina za pomočnika letalske obrambe v München. Vse življenje se je bojeval za svobodo vesti in zoper vsako ideologijo, ker je sam doživel teror nacističnega režima.
Leta 1946 sta oba brata, Joseph in Georg vstopila v duhovniški poklic in v bogoslovno semenišče v Freisingu.
Avgusta 1951 je Joseph Ratzinger nastopil službo kaplana v župniji »Heilig Blut« (Presvete Krvi) v Münchnu. Vsako nedeljo je moral vsaj dvakrat maševati in imeti dve različni pridigi. Vsak teden je bilo treba na različnih mestnih pokopališčih pokopati vedno več ljudi. Na njegovih ramenih je bila vsa mladinska pastorala, poleg tega je imel še izredne obveznosti (krsti, poroke itd.). Delo z otroki in njihovimi družinami mu je kmalu postalo v veliko veselje. Kmalu je spoznal, da se je miselni svet otrok oddaljil od vere in da se poučevanje verouka zelo malo prekriva z življenjem družin.
Mladi doktor teologije je bil trdno zasidran v veri Cerkve in hkrati odprt za izzive časa. Že kmalu je v Freisingu prevzel stolico za dogmatiko in na študente je imel močan vpliv zaradi svoje sposobnosti prepričljivo pokazati bistvo vere. Da bi mogel prevzeti profesuro, je moral napisati habilitacijsko nalogo in 1957 habilitiral. V naslednjih letih je prevzel v zelo hitrem zaporedju celo vrsto stolic v različnih krajih: 1958 v Freisingu, 1959 v Bonnu, 1963 v Münstru, 1966 v Tübingenu in 1969 v Regensburgu, kjer je poučeval dogmatiko do leta 1977. Cilj njegovega delovanja je bil, da bi vero osvobodil šablon in otrdelosti, da bi jo na novo predstavil v svoji svežini in življenjskosti in jo vpeljal v pogovor s časom.
Joseph Ratzinger 1966 prevzel stolico za dogmatiko v Tübingenu. Njegova predavanja o “uvodu v krščanstvo” so bila objavljena 1968 in postala uspešnica in verjetno najbolj poznano delo Josepha Ratzingerja. O namenu tega dela je Ratzinger povedal: “To delo hoče pomagati, da bi vero na novo razumeli kot možnost resnične človeškosti v današnjem svetu, da bi vero razložili, ne da bi jo s tem spremenili ali prevrednotili v govorjenje, ki le trudoma prekriva popolno duhovno praznino.”
1969 se je profesor Ratzinger odzval klicu v Regensburg, kjer je želel ostati. Ko je bil star 50 let, je bil imenovan za nadškofa Münchna in Freisinga, na predvečer binkošti 1977 pa je v münchenski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Za škofovsko geslo si je izbral besede iz tretjega Janezovega pisma: »Sodelavci resnice«. V teh besedah je videl oklepaj, ki je povezoval njegovo dosedanjo nalogo teološkega profesorja in novo nalogo poslanstva škofa: »Pri vseh razlikah je šlo in gre za isto, za to, da sledimo resnici in smo ji na voljo«.
Novega nadškofa je papež Pavel VI. že nekaj tednov po njegovem škofovskem posvečenju imenoval za kardinala. Kmalu je postal močan oznanjevalec vere, neizprosen kritik zlorab in pogumen pastir, ki se ni izogibal konfliktom.
Že kmalu po izvolitvi leta 1978 je hotel papež Janez Pavel II. Ratzingerja poklicati v Rim, najprej kot prefekta Kongregacije za vzgojo. A kardinal Ratzinger je prosil, da bi mu ne bilo treba takoj zapustiti Münchna, kjer je ravno začel uresničevati nekatere nujne reforme.
Marca 1982 je začel s svojim delom na Kongregaciji, ki ima nalogo spodbujati in braniti katoliški nauk po vsem svetu. Na Kongregaciji za nauk vere je od vsega začetka spodbujal skupinski način dela. Odločitve glede konkretnih vprašanj so bile podane samo skupno na tedenskih srečanjih s sodelavci.
Od 1984 je približno vsako tretje leto potoval na drug kontinent, da se je srečal s predsedniki komisij za vero ter se z njimi pogovarjal o obstoječih vprašanjih. Njegova velika želja je bila, da bi okrepil odgovornost škofov in škofovskih konferenc za pravo vero. Poudarjal je, da moramo za posredovanje vere vsi držati skupaj. Bolj ko je Cerkev enotna, bolj ko Rim in škofje posameznih dežel govorijo isti jezik, toliko bolj bodo ljudje izkusili moč vere.
Nekateri so Benedikta XVI. kritizirali in menili, da je bolj profesor kot pastir. Na to kritiko je sam odgovoril: »Skušal sem biti predvsem profesor. K temu spada seveda tudi goreče ukvarjanje z božjo besedo, torej tisto, kar naj bi profesor delal. Temu se pridružuje, da si spoznavalec, confesor. Pojma profesor in confesor pomenita filološko približno isto. Moja naloga je bila bolj naloga confesorja.«
11. februarja 2013 je Benedikt XVI. napovedal svojo odpoved. To je storil, ker je trezen razmišljujoč človek, potem ko je spoznal, da nima več moči, da bi v našem težkem času vršil službo papeža. Benediktovo zdravstveno stanje se je v zadnjih dneh močno poslabšalo. Poslovil se je v svoji rezidenci v samostanu Matere Cerkve, kamor se je preselil po svojem odstopu leta 2013. Umrl je v 96. letu starosti.
(Povzeto po p. Hermann Geißler FSO)
