Od stihije v Piranu in od zdravih jeder v Izoli do optimističnega Kopra, ki ne popušča pri svojem razvoju.
Piran umira, saj v njem živi le še 800 stalnih prebivalcev. Ta podatek smo v preteklih mesecih že večkrat slišali v javnih razpravah, konkretnih virov za tako majhno število Pirančanov pa ne navede nihče. Ne razkrije niti metode, po kateri bi naj prišli do takega števila. Čeprav je natančno število res težko ugotoviti, pa je prebivalcev najverjetneje nekaj čez dva tisoč, to je približno trikrat manj kot jih je bilo pred 100 leti.
Po podatkih Centralnega registra prebivalstva (ministrstvo za notranje zadeve) je v Piranu ta trenutek 3879 prebivalcev s stalnim ali začasnim prebivališčem. V občini Piran so konec leta 2019 pri Urbanističnem inštitutu RS naročili demografsko študijo za potrebe prostorskega načrtovanja, ki je na podlagi številnih podatkov (poraba vode, elektrike, …) ugotovila, da približno 40 odstotkov prebivalcev ne živi stalno v Piranu, da so v mestu samo uradno prijavljeni, večji del leta preživijo drugje. Pirančani jim rečemo vikendaši. (V Portorožu jih je kar 48 odstotkov). Če torej te odštejemo, pridemo v Piranu do številke 2300. Toliko bi lahko bilo tistih, ki začasno ali stalno prijavljeni zares živijo v mestu in bližnji okolici (sem štejeta tudi Razgled/Mostra in Arze).
Piran je podobno kot cela Istra doživel prelom v letih po drugi svetovni vojni, v šestdesetih in sedemdesetih letih je dosegel bliskovit turistični razvoj, leta 1992 je sledila tretja prelomnica s t. i. Jazbinškovim zakonom, ki je omogočil poceni nakup družbenih stanovanj. V kratkem času so novi lastniki ta stanovanja bistveno dražje prodali in se preselili predvsem v Lucijo ali Portorož. Lucija ima skupaj s Sečo zdaj po zadnjih podatkih SURS 7311 prebivalcev, skoraj štirikrat več kot pred pol stoletja.
Stihija v turizmu škodi
Problem zadnjih 60 let ni zgolj odhod avtohtonega prebivalstva iz teh krajev, temveč sorazmerno stihijski razvoj turizma. Turizem sam po sebi ni nekaj slabega, saj je prinesel prebivalcem blagostanje, razvoj (infrastrukture) in odprtje teh krajev v svet. Toda turizem je v dobršni meri hkrati tudi obremenil te kraje in pripeljal kupce nepremičnin, ki se jim je po osamosvojitvi Slovenije močno povečal apetit po nepremičninah na najlepših delih slovenske Istre.
Želja po posedovanju koščka slovenske obale je prinesla nemalo težav in konfliktov, zaradi katerih se nekateri domačini v času pretirane gneče obiskovalcev prav nič ne veselijo bivanja v turističnem kraju. Piranska občina, ki ima 17.676 prebivalcev, ustvari letno skoraj dva milijona prenočitev (2019 – 1,85 milijona) in je v enem letu (uradno) gostila 613.000 turistov. Letošnja (še vedno pandemična) turistična sezona še zmeraj ohranja Piran daleč na prvem mestu med turističnimi kraji v državi. Kriza je občinski turizem (in blagajno) sicer močno prizadela, saj so lani izgubili skoraj polovico turističnega prometa. A že letošnje poletje so imeli v juliju za štiri odstotke boljši obisk kot pred pandemijo julija leta 2019. V avgustu pa jim doslej kaže en odstotek več prenočitev kot avgusta 2019. Vse kaže, da bodo do konca avgusta lahko zabeležili približno 940.000 prenočitev, septembra bi presegli lanski dosežek, če jim virus in ukrepi v Evropi ne bodo prekrižali načrtov.
Na trenutek se zdi, da je turistov celo preveč, toda v času hude krize turističnega gospodarstva seveda ni mogoče komu resno očitati, da ima »preveč« turistov. Kar pa seveda ne pomeni, da zdaj ni čas za resne razprave o strateških usmeritvah turističnega in demografskega razvoja v občini. Različne civilne iniciative opozarjajo občinsko politiko, da nima primerne in premišljene strategije razvoja. Večina posegov v prostor se odvija stihijsko ali predvsem po željah tistih, ki imajo dovolj pod palcem. Zaradi stihije in pritiskov na turistične kraje ob morju prihaja do vse večjih težav in konfliktov. Prihaja do zastojev na cestah, pomanjkanja parkirišč, gneče na plažah in rekreacijskih površinah, prekomernega hrupa, odpadkov, onesnaževanja okolja in težav pri vzdrževanju čistoče, čakanja v trgovinah, v restavracijah …
Več smeti in več vode
O tem, kaj pomeni delo s turisti, dobro vedo delavci komunalnega podjetja Okolje Piran, ki poleti (z enakim številom zaposlenih kot pozimi) komaj lahko premagujejo tone odpadkov. Sandra Martinčić Loboda, vodja enote za ravnanje z odpadki in urejanje javnih površin iz Okolja, postreže podatek, da na primer v Piranu januarja zberejo 313 ton mešanih komunalnih odpadkov, julija so jih 617 ton. Komunalni delavci morajo na promenadi ob morju trikrat na dan prazniti smetnjake, medtem ko jih pozimi lahko na vsake par dni. Podvoji se tudi količina embalaže in steklenic. Prebivalstvo se torej v piranski občini poleti približno podvoji. En del turistov (v zasebnih stanovanjih in dnevni gosti) še zmeraj ubeži statistiki in turistični taksi.
Tudi poraba vode kaže podobno. Če so v piranski občini leta 2019 gospodinjstva in gospodarstvo januarja potrošili 105.000 kubičnih metrov vode, so jih julija istega leta 204.000. Seveda gre več vode tudi na račun večje količine zalivanja vrtov in pogostejšega umivanja v vročih mesecih. Zanimiv je podatek, ki nam ga je posredoval direktor Rižanskega vodovoda Koper Martin Pregelj, da se poraba vode v zadnjih 30 letih v istrskih občinah ni bistveno povečala. Gospodinjstva v slovenski Istri so lani porabila skoraj 4 milijone kubičnih metrov vode, gospodarstvo pa skoraj 2,2 milijona kubičnih metrov vode. Pri porabi vode so vse bolj skrbni, saj je voda (s kanalščino vred) vse višji strošek. Kljub temu, da je letos padlo kar nekaj dežja pred poletjem in tudi v poletnih dneh, kljub varčnemu obnašanju z vodo, mora Rižanski vodovod tudi letos vodo kupovati tako na Krasu kot v hrvaški Istri. In sicer 200 litrov vode na sekundo. Vlada se je šele prejšnji teden odločila za postopek priprave prostorskega načrta za vodni vir v Istri. Končna rešitev je še daleč.
Veliko število vikendov po eni strani prinaša več zaslužka v te kraje, občasni prebivalci povečujejo potrošnjo v trgovinah in v lokalih, omogočajo dober zaslužek serviserjem in obrtnikom vseh vrst, vendar hkrati tudi vse bolj zasedajo prostor, ki bi ga turizem rad namenil donosnejšim turistom. Čeprav domačini radi vihajo nos tako nad turisti kot nad vikendaši, so prav oni tisti, ki so vikendašem prodali parcele, hiše, stanovanja. Prav oni so odvisni od zaslužka v turizmu, če ne neposredno pa posredno. Pandemija je pokazala, da je piranska občina (njeni prebivalci) ekonomsko pretirano in usodno odvisna od turizma, kar je tudi posledica zgrešene razvojne politike v občini, saj drugih gospodarskih panog (poleg kmetijstva in trgovine) skoraj nimajo.
Izola je 11. največje slovensko mesto
Naselje Izola ima po podatkih Centralnega registra prebivalstva 11.193 prebivalcev. Naj se zdi Izola še tako majhno mestece, je po številu prebivalcev (po Statističnem uradu RS) 11. največje mesto v državi. Izolska občina je nekoliko manjša od piranske (16.486 prebivalcev po SURS). Tudi Izola je v veliki meri odvisna od turizma, veliko bolj od domačih turistov, kot Piran. Tudi v Izoli imajo visok delež vikendaških stanovanj. Izolani trdijo, da po številu vikendov ne zaostajajo veliko za Piranom, da sledijo južni sosedi in da jih čaka podobna usoda ter težave. Toda v Izoli imajo bolj razvito obrtno dejavnost. Ostal je del Droge Kolinske. Tudi ribištvo je bistveno močnejše od piranskega.
Čeprav je izolsko staro mestno jedro na prvi pogled manj slikovito od piranskega, pa je njegova lega bolj odprta in dostopna, zaradi česar so posegi v staro mesto učinkovitejši kot v Piranu. Ob sprehodu skozi kraj deluje čistejše in manj utesnjeno. Mesto je tudi socialno bolj enotno in bolj iznajdljivo pri porabi državnih sredstev, saj bodo v kratkem že tretjič prenavljali in urejali pristanišče. V mestu se je z leti oblikovalo nekakšno jedro med seboj povezanih izobražencev z različnih vetrov. V tem jedru niso samo domačini, ampak tudi vikendaši, ki očitno s pomočjo povezovalnega jedra (novinar, pesnik in kantavtor Drago Mislej Mef) ustvarjajo konstruktivno kritično razvojno jedro mesta, v katerem je veliko umetnikov, glasbenikov, novinarjev, politikov, podjetnikov in drugih uspešnežev. Izola je najboljši dokaz pozitivnega ustvarjalnega potenciala v navezi med domačini in vikendaši (znanimi Slovenci). Čeprav v Izoli morda ni tako opazno, da bi lokalni vplivneži in tuji lastniki kapitala odločali o življenju v mestu, pa kapital drži Izolo za vrat predvsem s parcelami na obrobju mesta. Srbski poslovnež Miodrag Kostić premore tri večje parcele, ki bodo strateško odločale o prihodnosti Izole. Nekaj besede pri razvoju mesta imajo še zmeraj nasledniki iz nepremičninske družbe Galeb.
Koper se bo v naslednjem desetletju še bolj spremenil
Koper je po Statističnem uradu RS peto največje mesto v državi. Centralni register prebivalstva nam je odgovoril, da ima mesto 24.036 prebivalcev (SURS pravi, da jih ima 25.753). Mestu pripisujejo, da je drugo najpomembnejše mesto v državi. To je že po svoji izjemni legi (med Italijo in Hrvaško) in zaradi vse bolj cenjenega pristanišča, ki ne uživa slovesa le kot pristanišče z največ kontejnerji in avtomobili na Jadranu, ampak kot pristanišče z najboljšimi (učinkovitimi ter celovitimi) storitvami in tudi zaradi svoje urejenosti. Luka Koper daje Kopru pomembnejšo vlogo, kot bi sodili po številčnosti prebivalstva. Spodbudila je rast vrste logističnih podjetij (špedicija, pomorski agenti), številnih uradov in predstavništev. Tu so pomembna skladišča državnih rezerv, nafte, Slovenija se je lahko osamosvojila, ker je imela pristanišče, iz Luke so odšli zadnji jugoslovanski vojaki.
Koper ima univerzo, ki se približuje polnoletnosti in s tem določeni stopnji zrelosti. Precej zaslug za razvoj Kopra gre tudi prejšnjemu županu, ki je postal znan po tem, da se je uprl birokratski okorelosti in neučinkovitosti prejšnjih oblasti. Koper se tudi v novem mandatu razvija veliko hitreje kot ostali dve občini. Staro mesto se odpira, obrobje mesta se širi, zmanjkuje stanovanj. Koper bo prej kot v desetih letih od odhoda ankaranske občine, pridobil tisto število prebivalcev, ki jih je izgubil z ustanovitvijo občine Ankaran. Slednja ima zdaj 3228 prebivalcev.
V Koper se vse raje selijo po eni strani mlade družine, saj pridejo za spoznanje lažje do stanovanj, predvsem pa je mestna infrastruktura bolj razvita kot v sosednjih dveh občinah. Več je parkov, rekreacijskih površin, kolesarskih stez, parkirišč, trgovin, več kulturnih ustanov in šol, več možnosti za zaposlitev. Hkrati Koper beleži tudi veliko nakupov vikendaških stanovanj, vendar je delež teh bistveno manjši od deleža v piranski občini in za zdaj občasni stanovalci ne pomenijo takšne motnje, kot jo predstavljajo v Piranu in Portorožu. Koper se je v zadnjih letih trgovsko in turistično razvil. Pred leti je postal hvaljeno pristanišče za potniške ladje. Nedavno je prišel do obnovljenega mestnega hotela, novih športnih površin in do nove, občudovane mestne plaže na prej degradiranem delu obale. Kaj šele bi lahko dosegli ob nekdanji obalni cesti proti Izoli, če bi pospešili urejanje te obale za rekreacijo, kot so napovedovali pred leti.
Toda Koper bo svoje potenciale vseeno kmalu dodatno razvil. To po svoje nakazujejo živahna trenja in razprave o prostorskem razvoju. Luka je v zadnjih treh letih pospešila svoj razvoj, država ji je dodelila nove površine, začela se je dolgo pričakovana gradnja novega tira, mesto ima več načrtov na področju kulture, in načrte za nova stanovanja. Obstajajo realne možnosti, da se bo v naslednjih desetih letih Koper spremenil še bolj, kot se je v zadnjih 20-tih. Za mnoge je postal povsem neprepoznavno mesto.
Boris Šuligoj
