“Prosim za kolumne enkrat do jutri zvečer. Hvala.” Sporočilo me je zbodlo kot igla. Pozabil, prespal, potlačil? Na hitro se odločim, skočim v čevlje, se počešem, vržem nase jakno, nato pa šit, vidim, da je avto umazan. Pol ure kasneje sem ponovno pripravljen. Oborožen z razkužilom se vsedem v avtomobil, namenjen, da si ogledam kako bije srce glavnega mesta Združenih držav, v starih časih najmočnejše sile na svetu. D.C. je imel 18.marca 31 okuženih. Mrtvih še nimamo. Ni grozno, a za nekatere je neznosno. Zaprte telovadnice so na ulice izbruhale ljudi, ki tekajo kot obsedeni. Zagrizeno, z ihto, kot da kam bežijo. Seveda stran od korone, misleč da jih bo fizična pripravljenost ubranila pred virusom, so pozabili na mentalno zdravje.Tečejo povsod, po velikem Rock Creek parku, po mestu, ob reki, povsod kjer jaz kolesarim. Zakaj je med njimi več žensk in zakaj jih je bolj zanimivo opazovati, kot pa dolgočasne, vojakom podobne moške? Zato, ker si bolj prizadevajo. Ker jim je do teka, tokrat tečejo same, s seboj nimajo prijateljic s katerimi običajno bolj klepetajo kot pa tečejo. Odpeljem se do najbolj petičnega dela mesta, Georgetowna, kjer zato to bi poudarili svojo vzvišenost, nočejo imeti podzemne železnice. Čeprav so v izložbah prižgane luči, preverim tiste z mojimi znamkami. Apple, Kiehl’s, Patagonia, Camper, vse več ali manj na kupu, a zaprte. Apple ima celo stražnike v trgovini. Vozim počasi, poslušam mehko glasbo s predirnim, bolečine polnim glasom Antonija. Scena je filmska, kot špica italijanske HBO serije, The New Pope. Vse je v počasnem posnetku. Vozim po prazni Pennsylvania aveniji, skoraj se zaletim v Belo Hišo, okoli katere je praznina, kot da je tam žarišče korone. Toda ne, v njej sedi predsednik, ki je tedne zanikal nevarnost, zdaj pa grozi, da bo na cesto poslal vojake. Njegove oprode širijo glasove, da bo karantena trajala 18 mesecev. Trump je Američanom že obljubil 1.000 dolarjev po glavi. Vse dela za to, da bi se obržal na oblasti. Japonske češnje so že skoraj v cvetju, vendar mesto tokrat ne vabi k obisku. Kljub temu se ob bregovih plimskega jezera zbira na stotine ljudi, ki želijo umreti med cvetovi. Le dve milji naprej, na letališču Ronalda Reagana, v vrsti čaka približno 200 taksijev na mnogo manj letal. Ko končno, po eni uri vožnje, med katero ne odprem okna, ustavim v Whole Foods, brez težav nakupim hrano za večerjo. Nato še enkrat preverim telefon. Moje tveganje, da napišem tole kolumno kot Uber voznik ni obrodilo sadov. Kot občasni Uber voznik – vse za dobro štorijo – vam lahko zagotovim, da korona klesti tudi po gig ekonomiji. V eni uri vožnje po mestu mojega prevoza ni želel nihče. Nezaslišano! Korona virus je bolezen prvega, petičnega sveta.
Andrej Mrevlje
