Za pot domov sem izbral mirno ulico, ki je brez lokalov in trgovin. Med hojo sem razmišljal, kako sovražim čiščenje, a ker ljubim snažnost, poskrbim, da je pri hiši vedno dovolj denarja za delovno pomoč. Več kot je denarja, bolj je hiša snažna. Vrhunec ugodja smo dosegli v Italiji, kjer nam je neprecenljiva gospa Maria celo urejale omare za perilo in mi likala srajce.
Nenadoma me je nekaj močno dregnilo v levo nogo. Bil je srednje veliki pes, bel z nekaj črnimi lisami. Njegova mlada gospodarica je buljila v telefon. Pocuknila je psa, nekaj zamomljala in me prehitela. Ustavil sem se. Sem 188 centimetrov visok moški, ki bi si že zaradi let zaslužil spoštovanje. Tega dne sem imel oblečen dolg črn plašč, črne hlače in Noka udobne športne čevlje. Po mojem mnenju nisem zgledal kot terorist. Nasprotno, kot da bi zaslutil nevarnost, sem obstal sredi pločnika in razmišljal o tem, kako so psi, zdaj ko so vsi gospodarji obsedeni s telefoni, postali zmedeni. Ljudje jih ne potrebujejo več, nič več jih ne kličejo sweet heart, degradirali so jih v status štirinožcev na vrvici. Moja teza je, da so se osamljeni psi nalezli depresije njihovih gospodarjev, ki nenehno buljijo v telefone in jih ne opazijo več.
Ko je, zdaj že precej oddaljena mlada dama, opravila s telefonom, se je obrnila in začela precej odločno gestikulirati. Ženska se je ozirala, kot da ji nekdo sledi, jo preganja. Bila je predaleč, da bi razumel njene besede. Ko sem zakoračil v mojo ulico, se je nenadoma pojavila za mano.“Vi moški ne bi smeli biti na cesti in strašiti žensk,” je začela vpiti name. Obnemel sem stal, medtem ko so okoli mene frčale obtožbe, ki jih nisem razumel. “Kaj pa sem storil,” mi je vendarle uspelo zaustaviti točo obtožb. “Stali ste tam in gledali, vaš pogled je bil grozljiv,” je nadaljevala gospodična, me fotografirala, jaz pa sem ji predlagal, naj pokliče policijo. Ni mi uspelo ugotoviti, kaj je obsedlo to žensko. Za vsak slučaj sem jo tudi jaz fotografiral, se usedel na stopnišče hiše na drugi strani ulice in se prijel za glavo. Le kaj bi zgodilo, če bi bil temne polti? Še dobro, da smo se odločili, da zapustimo Washington, sem pomislil, ko sem opazil, da je histerično bitje izginilo. Imel sem prav: belo črni pes med vso zmedo ni bevsknil niti ene. Bil je depresiven.
