Tesla in 50 kosov orožja

Pred več kot dvema letoma sem v tej kolumni prvič omenil Teslo, vozilo, ki ga je na računalnik postavil Elon Musk. V dveh letih leasinga modela Y sem prevozil 60 tisoč kilometrov. Nekaj karambolov sem imel zgolj s servisom in menagementom Tesle. Kljub temu ostajam pri Tesli. Zakaj? Kot slehernika me zanima, ali bodo Teslo prehiteli drugi električarji, skratka, ali se bo tudi Tesla zaletela v zid in bom prisiljen prestopiti v kakšen drug avtomobil.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Trenutno Tesla pušča za sabo super  tekmece, oblikovalce, kot so Kia, Hyundai, Toyota. V tekmi za prestiž na trgu potem, ko je Tesla naznanila električarsko revolucijo, je Daljni vzhod opustil meditacije in čajne ceremonije. Z napadalnimi linijami in drznim designom Azijci skušajo zadržati čelne pozicije, ki so jih osvojili pred nekaj desetletji z bencinskimi modeli.  A vrnimo se v Ameriko. Moj zapis ni zgodba o avtomobilih, temveč o ameriški norosti, opisani v izpostavljenem protislovju; Tesla mi služi kot  izgovor, ker je najboljši računalnik na kolesih. Vse ostalo, Teslin menagement, poslovni model, odnosi s klienti, vse glede prizemnosti in neavtomatizirane družbe pa smrdi po disfunkcionalnosti, kajti Teslovi avtomobili so visoko tehnološki izdelek, ki se ne ujema z ruralno ameriško družbo. Zaradi disfunkcionalnosti in komunikacijskih vozlov med DMV (uradom za registracijo), usmerjenim v papirologijo, ter digitalizirano Teslino upravo, je Tesla potreboval tri mesece, da mi je zagotovil registracijo za moje vozilo. Pri DMV so trdili, da v Tesli niso pravilno izpolnili obrazcev za registracijo, pri Tesli pa, da so DMV kmetavzarji, ki ne razumejo novega načina poslovanja. Leto kasneje so se stvari še poslabšale: ko sem avtomobil selil v državo New York, je transfer registracije trajal pet mesecev.

Moja horor zgodba pa je naslednja: draga mi žena – sedeži Tesle so zanjo res nekoliko prenizki, je ob izvozu iz parkirišča bolnišnice John Hopkins v Baltimoru maja letos zapeljala v steber parkirišča ter zadnja vrata avtomobila drgnila tako, da so zgledala kot odprta konzerva rib. Odprtino v vratih smo polepili z lepilnimi trakom, poklicali zavarovalnico, ki je škodo ocenila. Tesla karoserij ne popravlja, umazano delo prepušča avtoriziranim mehanični delavnicam. Za zavarovalnico je bil problem plačilo mehanikov, ki za posvečene v Tesline skrivnosti zahtevajo 125 dolarjev na uro. Nič čudnega torej ni, da mehanične delavnice s Teslino licenco rastejo kot gobe po dežju. Ko je bil problem rešen, je delavnica pri Tesli naročila rezervne dele. Junija se ni zgodilo nič, tudi julija ne, 9. avgusta pa sem Teslo izročil v popravilo. Domnevno, zaradi Teslinih zamud, so mi popravljeni avtomobil izročili tri mesece kasneje. Po nekaj minutah vožnje na avtocesti je Tesla začel poskakovati, zanašalo ga je v levo. Spet je trajalo nekaj dni, predno sta mi mehanik in menažer z nasmehom dejala, da je problem rešen. Delavnica, ki si je zaupanje Tesle pridobila z nakupom ustrezne tehnike, naprave za optike ni znala uporabiti, vse dokler se v delavnici ni znašel prodajalec, ki jim je  napravo prodal. Priskočil je na pomoč. S pravilno nastavitvijo in odčitavanjem podatkov je moj Tesla spet prilepljen na asfalt. Ob slovesu me je  mehanik vprašal, zakaj sem prišel v Ameriko in če mi je tukaj všeč. Povedal sem mu razloge prihoda in da me je Amerike strah. Strah me je orožja. A te je strah naju dveh? Me je prijazno vprašal mehanik. Izkazalo se je, da prijazni mož doma hrani 50 kosov orožja. Nisem imel časa, da bi spraševal kaj in kako. Oddrvel sem v neznano. Hvala bogu, tokrat Tesle ni zanašalo. Odpeljal me je na varno.