Težko leto je za nami. Ne samo v Istri, tudi v Sloveniji in v večjem delu Evrope. Težko zaradi kataklizmičnih poplav in plazov, zaradi bolezni in stisk, zaradi vsaj dveh velikih vojn, ki posredno terjata številne žrtve tudi v povsem mirnem in na videz idiličnem evropskem svetu, zaradi posledičnih migrantskih usod in terorističnih groženj, zaradi ponovno vse bolj zaprtih evropskih mej, vse večjih logističnih in prometnih zastojev, ekoloških nesreč, zaradi draginje, kopičenja birokratskih in političnih nesmislov, zaradi pomanjkanja časa za preprosto človeško besedo …
Če svetu ne bi vladali požrešneži, bi bilo vsem veliko, veliko lažje, saj vsi vemo, kako je končala tista žaba, ki je bila prepričana, da je lahko večja kot vol. Toliko časa se je napihovala, da je … počila. Zgodovina je doslej še zmeraj potrdila to Ezopovo modrost. Samo počakati bomo morali dovolj časa in doživeli bomo tudi ta žabji pok. A kaj, ko se bodo prav kmalu namesto sedanjih našle nove pohlepne žabe in mi se bomo morali s tem prej ali slej sprijazniti. Vse več političnih svetovnih (včasih so obstajali samo vaški) posebnežev, vojne, neurja, plazovi, podnebne spremembe … pustijo sledi, brazde in brazgotine.
Vse sicer ni bilo povsem apokaliptično. V Istri je gospodarstvo zaključilo prejšnje (2022 in tudi letošnje) leto z rekordi v poslovanju Luke Koper: več kot milijon kontejnerjev, več kot 800.000 avtomobilov, več kot milijon potnikov na potniških križarkah, kar 73 milijonov evrov čistega dobička … A kaj, ko so si lastniki, predvsem država, dobiček tudi letos raje razdelili, kot da bi ga investirali.
Če smo že pri prvem gospodarskem paradnem konju slovenske Istre. Najmanj nenavadno je, da s predsednikom uprave Boštjanom Napastom, navkljub izrednim rezultatom in rekordom družbe, zaposleni nikakor niso bili zadovoljni, da je to uvidel tudi sam in se po samo letu in pol odpovedal sanjskemu slovenskemu podjetju ter jo (nenavadno) mahnil v tujino, v podjetje, ki je v bistvu konkurenčno Luki Koper. Sredi leta je prišlo do menjave na vrhu podjetja, tik pred koncem leta pa so nadzorniki vendarle imenovali dva nova, manjkajoča člana uprave. Simptomatično je, da so enemu članu uprave (Gorazdu Jamniku) nadzorniki komaj zbrali dovolj glasov, zanj so glasovali samo štirje (predstavniki politično-državnega kapitala) od skupno devetih nadzornikov. Pa vendar: Luka je spet zaključila leto z rekordi in to kljub vsem zastojem na cestah proti morju.
Cestno nerazvita država
Ceste so (poleg oskrbe z vodo) prav gotovo ena največjih mor slovenske Istre. Podobne težave imajo vsi Slovenci, ki so se prisiljeni voziti v Ljubljano ali iz nje. Istrani so velike upe polagali v novo oblast, v kateri je čutiti močan primorski pridih. Toda vsi upi so bili pokopani že v začetku leta, saj so mnogi zelo nestrokovno napovedovali, da bo po vstopu Hrvaške v schengensko območje nastopil na cestah čudežni red, zgodilo pa se je ravno nasprotno – bistveno večji nered. Že prvi marčevski vikend je pokazal, da za gnečo pri potovanjih v Istro sploh niso bili krivi le mejni prehodi, ampak pretesne ceste, ki jih slovenska oblast desetletja noče graditi. Zadnji dosežek smo doživeli pred 18 leti, ko so pripeljali slovenski avtocestni križ do Kopra. Glavna primorska prometnica od Ljubljane do morja je med Ljubljano in Postojno že pol stoletja enako široka. Obalno hitro cesto v Istro pa je leta 1970 z ukazom zahteval že Josip Broz Tito. Kar 20 let po pripravah državnega prostorskega načrta vemo, da te ceste še 10 let ne bo, infrastrukturno ministrstvo pa z Darsom že sedem let obljublja nekakšno rekonstrukcijo Šmarske ceste, ki bo nekoč (če jim naj sploh verjamemo) le obliž na istrsko prometno rano. To si privošči državna politika v regiji, ki je logistično odločilno odvisna od infrastrukture tako pri koprskem pristanišču kot pri turizmu. Če so bili poleti za zastoje krivi milijoni turistov na poti v Istro, pa so upravljavci cest jeseni »odlično« na vsaj štirih ali petih koncih s slabo vodenimi gradbišči hkrati zaprli glavne ceste okoli Kopra. Koprčani so prometno »pečeni« , ker so potrpežljiv »narod«.
Podoben fiasko se dogaja pri oskrbi z vodo. Po suši v letu 2022 se je celotna Slovenija, tudi Istra, letos otepala obilice vode, zato ni prav nikogar skrbelo, kako vlada uresničuje svoje obljube o oskrbi Istre z dolgoročnimi stabilnimi vodnimi viri. Nekaj malega čiste vode je novinarjem pred desetimi dnevi nalil koprski župan Aleš Bržan, ki je napovedal, da napovedane vode s Krasa v letu 2024 še ne bo, še bolj pa se zapleta z 92 milijoni evrov kohezijskih sredstev za dolgoročnejše rešitve. Ponavlja se stara zgodba: milijonov in obljub o zagotovljeni vodni oskrbi nikoli ne manjka, le Istrani ostajajo žejni, zato bi morda več dosegli, če bi dali za kakšno mašo, v upanju, da jim nebo nakloni »ravno prav« dežja.
Lani suša, letos povodenj
V minulem letu je bilo vode tudi v Istri preveč. Konec avgusta se je dan nenadoma spremenil v noč, ceste v reke, odkrivalo je strehe, podiralo drevje, poplavljalo, v Luki Koper je strela zadela gasilca na intervenciji (a je k sreči preživel) … Neurje je sredi poletja dvakrat povzročilo, da so se utrgale debele ladijske vrvi na luških privezih. Malo je manjkalo pa bi počilo zares. Le pripravljenosti služb v pristaniški skupnosti je pomagala, da so preprečili najhujše. Še spomladi so v Piranu obravnavali študijo ljubljanske Fakultete za gradbeništvo, ki je ugotovila, da bo država morala v naslednjih dveh desetletjih investirati 100 milijonov evrov, če bo hotela ohraniti mesto, a so se napovedim mnogi smejali. Do novembra, ko je v dobrem tednu kar petkrat zapored zapihal močan lebič in spet zmetal na stotine ton kamenja z morskega dna in iz valobrana, ki varuje mesto, na piransko nabrežje in Punto. Pripadniki civilne zaščite in gasilci so ugotovili, da se lahko učinkoviteje borijo proti poplavam , če ob previsoki plimi in hkratni preobilici padavin s posebnimi čepi v meteorni kanalizaciji preprečijo vdor morja skozi jaške v mesto. Na ta način so letos jeseni nekajkrat uspešno preprečili, da bi morje zalilo Tartinijev trg. Bili pa so povsem nemočni proti močnim lebičadam, ko so težki valovi in skale razbile skoraj vse letne terase gostinskih lokalov in malodane vse pritlične prostore na Punti. Del laične javnosti navkljub očitnim podnebnim grožnjam (v zadnjem stoletju nihče ne pomni pet lebičad zapored v dobrem tednu dni) vztraja, da je to narava, s katero so meščani vajeni živeti. Strokovna javnost trdi drugače. Občini Piran je Direkcija RS za vode že leta 2022 obljubila (približno) 14 milijonov evrov nepovratnih protipoplavnih sredstev. Vse, kar bi morali v Piranu narediti, bi bila projektna dokumentacija do 29. februarja 2024. Če nam je piranski župan še v začetku leta 2023 dejal, da mu je uspelo podaljšati rok izvedbe dokumentacije, pa je poleti ugotovil, da projektov ne bodo uspeli pripraviti. Kasneje je zamudo opravičil, da izguba 14 protipoplavnih milijonov evrov za Piran ni velika, ker bodo menda zmeraj na voljo (ugodni) viri za takšne naložbe, saj da je bolje temeljito premisliti, kako varovati mesto. Da se z okoljem dogaja nekaj resnega in verjetno tudi zaskrbljujočega, je najlepše pokazala temperatura morja na morskem dnu, ki je bila še sredi oktobra 22,8 stopinje Celzija (3,7 stopinje nad dolgoletnim povprečjem). Le koga lahko v takih razmerah še presenetijo vremenske ujme?
Deklaracije ščitijo, človeku pa uide
Na morje vpliva tudi človek. V Izoli je iz cistern hotela Delfin v zemljo in od tam v morje steklo približno 30.000 litrov kurilnega olja. Izolski primer torej ni bil ravno zgled načrtom, ki si jih je pred začetkom predsedovanja Barcelonski konvenciji zadala Slovenija na decembrski konferenci v Portorožu, kjer so sprejeli Portoroško deklaracijo. V njej so se podpisnice zavezale, da bodo zmanjšale onesnaževanja okolja s plastiko, da bodo omejevali gradnjo v 100-metrskem obmorskem pasu, da bodo zaščitili 30 odstotkov morskih območij (pri čemer ni jasno, ali govorijo o površini morja ali o dolžini obale), o omejevanju emisij ladijskega prometa in ustanovitev območja brez žveplovih oksidov. Obljube lepo zvenijo, v praksi pa … Dobra plat pri spoznavanju morja je Center o delfinih, ki ga je tik pred poletjem. v Piranu odprlo slovensko društvo o morskih sesalcih Morigenos.
Vojna v Palestini pa je dodala še en mlinski kamen težavam v Evropi, saj so celo države schengenskega območja začasno ukinile prost pretok oseb. Komaj je Hrvaška vstopila v to območje, že so se meje kar pošteno priprle. To vrača Istro nazaj v stare čase, ko sta jo presekali dve meddržavni meji in ne prinaša prav nič dobrega za ljudi, ki so se veselili evropske svobode.
Svoje pravice so junija znova začeli iskati že povsem povoženi slovenski ribiči, ki kljub arbitražni razsodbi že sedem let po njej ne smejo ribariti v svojem morju. Ribiči se sklicujejo na 7. člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki določa načelo zakonitosti v kazenskih zadevah. Potem, ko na vse sodiščih na Hrvaškem niso uspeli s svojimi pritožbami zaradi kazni, ki jim jih v slovenskem morju piše hrvaška policija, so se pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice. A vse kaže, da bodo ribiči še stotič potegnili kratko. Če nekoliko špekuliramo: sodišče se bo izreklo, da ni pristojno za reševanje te zadeve. Ribiči pa bodo lahko lovili gvate.
Koper 16 milijonov za šolo, Piran 5 milijonov za tenis
V prvem letu novih županskih mandatov običajno ni veliko novih občinskih pridobitev. V glavnem gre za dokončanja starih načrtov. V Škofijah so marca odprli najmodernejšo osnovno šolo v državi (obiskuje jo 340 otrok), za kar je občina Koper zbrala 16 milijonov evrov. V izolski občini so sredi avgusta dokončali prenovo ribiškega mandrača. V več letih so zanjo namenili skupaj 6,5 milijona evrov, od česar je občina prispevala nekaj manj kot dva milijona, ostalo pa je iz evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (približno dva milijona od teh je bilo prvotno predvidenih za priveze v Jernejevem kanalu v piranski občini).
Občini Piran je uspelo spomladi dokončati prenovo komaj 135 metrov dolgo sprehajališče med centralno plažo in glavnim pomolom, za kar je občina namenila 711.000 evrov. Privezi z mostovžem v Jernejevem kanalu kljub napovedim niso dograjeni, cena zanj se je približala trem milijonom evrov. Se je pa piranska občina močno zainvestirala s teniškimi igrišči, ki so jih Terme Čatež spomladi najprej zaprle in dodobra osiromašile portoroško športno ponudbo, konec oktobra pa je župan Andrej Korenika na občinskem svetu dobil podporo velike večine svetnikov (verjetno v zahvalo Termam Čatež), da so za teniška igrišča plačali (skupaj z davkom) 4,65 milijona, še vsaj 500.000 bodo morali investirati za njihovo ureditev in usposobitev za poslovanje. Občina se je morala za ta nakup dodatno zadolžiti za 3,8 milijona evrov.
Kdaj se bomo z vlakom v manj kot uri peljali do Ljubljane ?
Še največja pridobitev Slovenije (in Istre) se je zgodila v decembru, ko so graditelji (Kolektor CPG in turški Yapi Merkezi) v pogodbenem roku dokončali predor Škofije in dva viadukta (Vinjan in Gabrovica). Pridobitev je pomembna, ker je izvajalcem in investitorju uspelo spoštovati rok, s tem pa je državno podjetje lahko unovčilo 80 milijonov evrov evropskih nepovratnih in 14 milijonov evrov dodatnih pripadajočih državnih sredstev. Projekt gradnje nujnega novega tira od Divače do Kopra je torej doslej prišel nekako do polovice, kar je po 20 letnem zavlačevanju vendarle pozornosti vreden dosežek, še posebej za tako veliko naložbo in ob vseh zapletih na gradbenem trgu, če političnih niti ne omenjamo. Grenak priokus tej zmagi dodaja zavedanje, da bi takšno progo morali imeti že pred desetimi leti in da bi danes morali že vedeti, kako bomo z vlakom prišli tudi potniki iz Kopra v Ljubljano (ter nazaj) v manj kot eni uri. Ta voščilnica bo z zamudo ostala aktualna še čez dve leti, ko bo drugi tir nared za prve lokomotive. Pa tudi kasneje.
