Teden dni nazaj sem odšel v zdravstveni dom po tako imenovani poživitveni odmerek cepiva proti covidu. Po petnajstih minutah čakanja v vrsti nas je sestra obvestila, da je cepiva zmanjkalo, da so ga že naročili in da pride v roku trideset minut.
Moja prva reakcija je bila jeza, ker se niso pripravili na cepljenje, navkljub temu, da so nas čakali novi ukrepi, da nas vsak dan nagovarjajo k cepljenju in da je bila že pred tem velika gneča za cepljenje po drugih mestih v Sloveniji.
Jeza na zdravstveni sistem, ki ne štima, na politiko, ki nas poziva k cepljenju potem pa tega ne zna organizirati kot se spodobi. Pogledal sem v vrsto okrog sebe, če so tudi drugi kaj jezni. Pa nič. Hitro so padali dogovori, kdo nam gre po kavo, da bomo lažje počakali in med čakanjem pač malo poklepetali. Družba starejših gospodov je v vrsti pred mano po 10 minutah čakanja že imela v rokah špricerje (stekleni kozarci) in mirno klepetala.
Ohraniti pozitiven odnos do življenja in družbe, v kateri živimo danes zares ni enostavna in lahka naloga. Kolikor sem slišal od prijateljev, je bila jeza ljudi, ki so čakali na cepljenje v Ljubljani, velika. Tukaj nam nekako vsakodnevni prepiri med politiki, med cepljenimi in necepljenimi, izjemno grobo iskanje krivcev za trenutno stanje, obsojanje enih in drugih, nekako očitno ne pride do živega. Kar je več kot dobro. Verjetno tista vrsta pred zdravstvenim domom mogoče ni popoln odraz stanja nas, ki živimo v Slovenski Istri. Jeznih je kar nekaj ljudi, ampak daleč od tega da bi prevladovali.
Prvi dan samotestiranja v osnovnih šolah je tudi dober dokaz tega, kar se nam dogaja. Iz, po mojem mnenju zelo enostavnega postopka samotestiranja osnovnošolcev, so nekateri hoteli narediti izjemno zapleten medicinski postopek in učitelje obsojali, da dovoljujejo »grozovite« posege v telo in duha svojih učencev.
In danes smo tam, da se meni in upam, da večini zdi takšno videnje popolno pretiravanje, drugim pa velik poseg in »neustaven« poseg v otrokovo telo. Tudi prav. Ljudje smo in bomo vedno različno gledali na stvari in dogodke. Ni pa prav, če z razlikami ne znamo živeti, če si pet odstotkov družbe želi, da vsi živimo po njihovih načelih in principih. Jaz si vsekakor želim živeti z ljudmi, ki smo tisti petek čakali pred zdravstvenim domom.
Tomaž Perovič
