41 mejnih sporov pesti današnjo Evropi, med seboj pa se razlikujejo po resnosti konfliktov. Po tem kriteriju bi jih lahko razdelili na spore nizke, srednje in visoke intenzivnosti.
Manj intenzivni mejni spori
Eden blažjih sporov je tisti med Francijo in Italijo o tem, komu pripada Mont Blanc, najvišji vrh Evrope. Izpred 160 let je veljal dogovor, ki je vrh razdelil na pol, a ga Francija preprosto ignorira in trdi, da je ves vrh njen.
Nemčija, ki je imela skozi zgodovino veliko mejnih sporov, se danes lahko pohvali le z dvema zelo nizke intenzivnosti. Eden je na izlivu reke Ems, kjer imata Nizozemska in Nemčija različne poglede na to, kje poteka meja. Da bi zaključili več desetletij trajajočo razpravo in napetosti, sta leta 2014 podpisali, da se strinjata, da se ne strinjata, torej da je meja nejasna, zato bosta obe državi enakovredno skrbeli zanjo.
Drugi »spor« je meja med Nemčijo, Avstrijo in Švico na Bodenskem jezeru, kjer si vse tri države različno razlagajo mejo, a razen različnih interpretacij konfliktov ni.
Spor z nizko intenzivnostjo je tudi tisti med Ukrajino in Romunijo glede otoka K, ki je začel nastajati v zadnjih 20 letih ob izlivu reke Donave. Ukrajina si je otok prilastila, Romunija ji oporeka, a ker je otok nenaseljen, sta obe strani dokaj nezainteresirani zanj.
Velika Britanija, Irska, Islandija in Danska se zanimajo za otok oziroma skalo Rockall v Severnem morju, ker se ta nahaja blizu njihovih izključnih ekonomskih con. Če bi bil Rockall njihov, bi se ta cona razširila v vse smeri in omogočila ribolov, pa tudi izkoriščanje morebitne nafte in plina v morju.
Mejni spori na Balkanu
Balkan se lahko pohvali z največjo koncentracijo mejnih sporov, eden šibkejših pa je tisti na skrajnem jugu Hrvaške, na Prevlaki, ki sta ga Hrvaška in Črna gora dejansko zaključili, čeprav je v veljavi sporazum, ki naj bi bil začasen, a se je ohranil do danes.
Drugi hrvaški spor se nanaša na gradnjo Pelješkega mostu, s katero se BiH ni nikoli strinjala, saj meni, da ji s tem mostom odreka pravico, da bi v Neumu kdaj zgradila pristanišče za velike kontejnerske ladje.
Tretji hrvaški spor je meja na Donavi s Srbijo. Hrvaška trdi, da je meja tista, ki je bila zarisana v 19. stoletju, s takratnim tokom Donave, Srbija pa, da je meja tam, kjer teče danes. Reka je skozi stoletja spreminjala svoj tok, od tod tudi spor glede ozemlja, ki je veliko kot Liechtenstein.
S srbskim predlogom bi Hrvaška izgubila več posesti na vzhodni strani Donave, kot bi pridobila na zahodni strani. Izguba je tudi strateška, saj se eden od teh kosov z vzhodnega brega reke naslanja na mejo z Madžarsko, tako da bi imela Hrvaška svoje ozemlje na obeh straneh brega, Srbija pa bi morala preko hrvaškega ozemlja, da bi dosegla Madžarsko preko Donave.
Mesto Međurečje je sicer del Bosne in Hercegovine, a je pravzaprav enklava, ki jo z vseh strani obdaja Srbija. Ljudje plačujejo davke Bosni in Hercegovini, dejansko pa vse administrativne zadeve urejajo v Srbiji.
Olivienza na meji med Portugalsko in Španijo je še eno sporno območje, za katerega prebivalci sploh ne vedo, da je sporno, torej da bi bilo treba njihovo mesto po starem dogovoru vrniti Portugalski. Dogovor ni bil nikoli uresničen, a ne Španiji ne Portugalski ni preveč mar za to.
Srednje intenzivni mejni spori
Po drugi strani pa Španija ni tako sproščena glede Gibraltarja, ki je naš prvi zmerno intenziven mejni spor. Španci so v vojni za špansko nasledstvo izgubili Gibraltar v korist Britancev. Dvakrat so ga poskušali vrniti s silo, a jim ni uspelo. Zahtevo po restituciji je v 60. letih izrazil Francisco Franco, od takrat pa spor tli. Španija vztraja, da se pogodba iz 18. stoletja, s katero je bil Gibraltar predan Veliki Britaniji, nanaša le na takratno trdnjavo, ne pa na vse okoliško ozemlje, na katerega se je Britanija razširila.
Španija torej ne zahteva vrnitve celotnega Gibraltarja, temveč samo to, da Britanija svoje osvojeno ozemlje zmanjša na raven takratne trdnjave.
Hrvaška in Slovenija imata podoben konflikt v Piranskem zalivu. Slovenci trdijo, da je meja tista, ki je bila zarisana v 19. stoletju, Hrvati pa, da ta sovpada s tokom reke Dragonje, kar je ravno nasprotno od tega, kar trdi Hrvaška v sporu s Srbijo o Donavi. Nesoglasje na kopnem se je razširilo tudi na morje, kjer se državi ne strinjata o tem, kje poteka morska meja. Že od leta 2011 državi skušata rešiti spor z mednarodno arbitražo, a jo je Hrvaška tudi ob sprejetju odločitve zavrnila zaradi odkritja, da so se člani arbitražnega sodišča srečevali s Slovenci.
Na Balkanu je bila dolgo vroča tema Makedonija in grško izpodbijanje njenega imena. Makedonci so izgubili desetletja blaginje, ker je Grčija zaradi imena države blokirala vse integracije. Na koncu se je Makedonija preimenovala v Severno Makedonijo, s čimer se je končno začela njena evroatlantska pot.
Visoko intenzivni mejni spori
V soseščini Severne Makedonije je tudi prvi intenzivnejši mejni spor, to je Kosovo. Nekdanja avtonomna pokrajina Srbije z večinskim albanskim prebivalstvom se že leta bori za svojo neodvisnost. Konflikti so se začeli v 80. letih, nazadnje pa so leta 1998 prerasli v odprto vojno, v katero je posegel Nato, da bi preprečil etnično čiščenje Albancev na Kosovu.
Srbija se je vojaško umaknila s Kosova, kjer so napotene mednarodne vojaške sile KFOR. A tudi njim ni uspelo preprečiti, da bi 200.000 Srbov zaradi maščevalnih nanje zapustilo Kosovo, kar lahko štejemo tudi za etnično čiščenje. Leta 2008 je Kosovo enostransko razglasilo neodvisnost, ki je Srbija ni nikoli priznala. S pogajanji poskušajo rešiti status preostalih Srbov na Kosovu, bodisi z avtonomijo bodisi z zamenjavo ozemlja in prebivalstva, a status Kosova še danes ostaja nerešen.
Ko se je Ciper odcepil od Britanije, je bil njegov cilj neodvisnost. Čeprav na njem živi mešano grško in turško prebivalstvo, nikoli ni bilo ideje, da bi se pridružil kateri od dveh držav. Vse to je kmalu propadlo, ko je Grčija financirala državni udar, v katerem je na oblast prišla grška struja, ki je želela otok priključiti Grčiji. Turčija je vojaško posredovala in zasedla severno tretjino otoka. Vsi Grki so bili izgnani s severa, z juga pa vsi Turki. Vojna se je ustavila, ZN so vzpostavili tamponsko območje in od takrat je otok razdeljen na mednarodno priznano Republiko Ciper in turško republiko Severni Ciper, ki jo priznava samo Turčija. Leta 2004 je bil tudi referendum za združitev, na katerem so Turki glasovali za, Grki pa so bili proti, ker ne želijo sprejeti naseljencev, ki so se v 30. letih iz Turčije preselili na severni del Cipra.
Moldavija ima od izstopa iz razpadajoče Sovjetske zveze težave s pokrajino Pridnestrje, ki se je zaradi tega izstopa uprla in šla v vojno z Moldavijo. Trimesečna vojna je potekala leta 1992, Pridnestrje pa je imelo podporo Rusije. Podpisano je bilo premirje, po katerem je Pridnestrje ohranilo svojo neodvisnost, ki je ne priznava nihče na svetu. V pokrajini živi 360.000 prebivalcev in 1500 ruskih vojakov. Po sklepu Sveta Evrope iz leta 2022 je Pridnestrje ozemlje Moldavije pod trajno okupacijo Rusije.
Nekaj podobnega se je zgodilo v Gruziji, ki je imela po ločitvi od Sovjetske zveze upore v dveh provincah – Abhaziji in Južni Osetiji. V Abhaziji je izbruhnila brutalna vojna, umrlo je 30.000 ljudi, Gruzijci pa so bili izgnani. Pri obeh uporih je seveda pomagala Rusija, vse skupaj pa je eskaliralo po 15 letih premirja leta 2008, ko se je Rusija odkrito vmešala v konflikt in napadla Gruzijo. Rusija je priznala neodvisnost obeh provinc in si prizadeva za njuno vključitev v ozemlje Rusije.
Gruzija je bila samo uvod v to, kar je Rusija kasneje storila v Ukrajini, kjer se trenutno “rešuje” največji mejni spor v Evropi in morda na svetu. Leta 2014 Rusija ni upoštevala mednarodno priznane meje Ukrajine in si priključila polotok Krim. Osem let kasneje se je začela ruska invazija na preostali del Ukrajine, kjer je bila enostransko razglašena priključitev ukrajinskih regij Luhansk, Doneck, Zaporizhie in Herson, ki skupaj s Krimom predstavljajo 20 odstotkov ukrajinskega ozemlja oziroma ozemlje v velikosti Avstrije.
