Ko je Športna zvez gluhih in naglušnih Slovenije potrkala na vrata Jadralnega kluba Pirat Portorož, ni bilo nikakršnega omahovanja. Katarina Kerševan, nekdanja profesionalna jadralka, organizatorka regat in inštruktorica jadranja, si je od nekdaj želela približati jadranje osebam s posebnimi telesnimi potrebami. “Pred leti sem v svojem raziskovalnem delu imela priložnost spoznati poškodovance po prometnih nesrečah na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Dotaknila sta se me njihova jeklena volja in želja po stiku z naravo. Jadranje zelo dobro poznam in vem, kako terapevtsko deluje na posameznika,“ pove Katarina, inštruktorica JK Pirat, ki je specializirana prav za delo z odraslimi.
Njeni varovanci – Jelena Bolšedonova, Aleksandra Prelaz in Jan Orešnik – so v enem letu iz jadralcev začetnikov oz. nejadralcev napredovali v posadko, ki bo prihodnji mesec prvič nastopila na mednarodni regati in to skupaj s slušečimi posadkami. A začetek ni bil tako enostaven.
“Na začetku sem se spraševala, kako se bodo odzvali na plovbo po razburkanem morju. Skrbelo me je tudi, kako se bo odzvala tolmačica, ki bo morala včasih čepeti na drugi strani jadrnice, ob jamboru ali na krmi, da bomo lahko nemoteno jadrali. Izziv so predstavljali tudi specifični izrazi (orca, krma, bum), ki v svetu gluhih ne obstajajo,” pove Katarina, ki je morala na začetku te jadralske poti poenostaviti svoj besedišče. Komunikacija gluhih s slušečimi je namreč dvakrat daljša (govor in tolmačenje), njihovo besedišče pa zajema približno petino besedišča slišečih. “Skupaj smo ustvarili nov jezik, da smo se lahko sporazumevali o tehničnih stvareh. Sama pa sem iz treninga v trening osvajala kretanje, sedaj sem občasno že lahko z njimi sama na jadrnici, da dodelamo kakšne malenkosti,” še doda Katarina.
Počasi se daleč … jadra
Aleksandro in Jeleno že od nekdaj druži ljubezen do morja. Obe sta imeli nekaj izkušenj z jadranjem, Aleksandra pred leti tudi profesionalno z veslanjem. Ko se je začelo jadranje širiti med gluhimi (še vedno je v povojih), sta v ekipo povabili še Jana in potrkali na vrata Jadralnega kluba Pirat Portorož. Jelena in Jan tudi sicer gojita močan športni duh – Jelena je aktivna odbojkašica, Jan pa košarkar.
“Na prvih treningih smo usvajali teorijo z modelom jadrnice, ki ga je Katarina izdelala prav za namen poučevanja odraslih. Jadra, vetrovi, smer plutja … vse je bilo novo za nas,” pove Aleksandra, ki ji je največje preglavice delal preskok z velike na manjšo jadrnico Puck. “Na jadrnici je izjemnega pomena delati homogeno kot ekipa, zato smo sprva imeli težave s komunikacijo med nami. Med seboj se pokličemo tako, da potolčemo po barki – tako zaznamo vibracije. V slabem vremenu je to včasih težko, a z vsakim treningom gre lažje,” sta se strinjala Jelena in Jan. “Tudi kretanje z eno roko ni mačji kašelj, saj je potrebno z drugo držati krmilo ali upravljati z jadri,” še doda Jan.
Na začetku je šlo vse zelo počasi, saj doživljanje močnih čustev v tišini zahteva svoj čas. Premišljeno doziranje novosti in naporov pa je po Katarininem mnenju ključno za doseganje rezultatov in izgradnjo medsebojnega zaupanja: “Nekatere kretnje že poznam, zato tolmačko spremljam in ona spremlja mene. Skupaj delujeva kot en izvor informacij. Obenem opazujem jadralce, kako se odzivajo. Komunikacija med nami zato poteka počasneje kot med slišečimi. Hecno, a med seboj se moramo bolj »poslušati«. Pri slišečih jadralcih je to drugače, saj večkrat govorimo tudi drug čez drugega.“
Pozor! Tolmačka na krovu
“Gromozansko srečo smo imeli. Ne eno, našli smo dve tolmački, ki sta se pridružili ekipi in izmenično jadrali z nami,” pove Katarina in v smehu doda, da sta se Karin Brumen in Špela Uršič Andres sposobni zahakljati nogo za rob jadrnice in zavzeti skoraj akrobatske položaje, samo da imata proste roke za kretanje. “Oni dve sta nesporni del ekipe. Med jadranjem se postavljata tako, da ju vsi trije jadralci vidijo. Ko je jadrnica nagnjena in so vsi trije na zgornjem boku, njima ni težko iti na drugo stran. Tudi če ju morje zaliva, ju nič ne zmoti,” s hvaležnostjo zaključi Katarina in se nasmeji Karin, ko pripomni, da se včasih počuti kot kakšna veverica, ki skaklja po palubi.
Želje
“Jadranje mi je zlezlo pod kožo. Še veliko bi se rada naučila,” pove Aleksandra, ki z ekipo komaj čaka prvo regato, predvsem pa borbe od prvega do zadnjega plova po najboljših močeh. Tako bodo tudi na mednarodnih tekmovanjih gluhih na najboljši možen način zastopali Slovenijo, Jadralni klub in same sebe kot posadko.
“Mislim, da sem njihova najbolj zvesta navijačica jaz. Dosegli so ogromno. Kdor pozna jadranje, zelo ceni dosežke te posadke. Imajo veliko oboževalcev,” ponosno pove Katarina in doda, da jih v ekipi treh pravzaprav jadra šest. “Trije jadralci, dve tolmački in jaz kot trenerka,” zaključi.
