Deli novico s tvojimi prijatelji

Kaj je pravzaprav prinesla Janševa vlada, ki je šla z glavo tudi skozi istrski zid – Istra ni zgradila ustreznih političnih in kulturno-družbenih obrambnih mehanizmov.

 

Komu verjeti in komu zaupati danes? Vprašanje se je porodilo ob zadnjem obisku predstavnikov vlade v Istri in na Krasu. Vlada v ta »kalifornijski« del države ni prišla zato, da bi rešila kaj vsebinskega in zelo tehtnega, ampak da zelo preprosto ponovi agitpropovski vzorec iz časa prve vlade Janeza Janše, ko so leta 2005 prišli v Istro kot preroki nove učinkovite politike, ki bo pokazala, kako se dela na terenu.

 width=

Malce drugačna podoba Titovega trga in stopnišča Pretorske palače, ko je Koper leta 1954 obiskal Josip Broz Tito
Foto Mario Magajna, hrani Fond Primorski dnevnik Trst.

Če je pred šestnajstimi leti ta oblika politične agitacije na koga morda še naredila vtis, pa je danes prej nasprotno. Obisk po starem vzorcu in brez prave dodane vrednosti deluje protiproduktivno, kar se je izkazalo že s kontroverznim vrhom stranke v Marezigah. Predstavniki vlade v Istri sicer niso doživeli podobnih protestov, kot jih je obisk stranke SDS v Marezigah, še manj takega odpora, kot ga je v Zasavju. Toda prebivalstvo vseeno opaža zadrege vlade, ki si na vse pretege prizadeva lepšati obraz. Poleg sveže afere z Vizjakom v Termah Čatež ima Janševa koalicija kar nekaj madežev na vesti, ko gre za razvoj Istre.

 

Nezaupanje do vlade ne popravi niti učinkovito infrastrukturno ministrstvo Jerneja Vrtovca, ko gre za odnose z Luko Koper. V zadnjih 20 letih Luka ni imela tako operativnega in kooperativnega sogovornika na ravni ministrstva. O vsem, kar se je treba dogovoriti za razvoj in posel, se zdaj Luka dogovori, kolikor je mogoče hitro in učinkovito. Toda …

 

Zgodovina se ponavlja

Ko je Janša s svojo tedanjo vlado aprila 2005 prišel v Koper, je novinarjem jasno odgovoril, da ne namerava zamenjati dolgoletnega predsednika uprave Bruna Koreliča. Res ga ni zamenjal, vendar so njegovi pomočniki zatem tako pritisnili na istega Koreliča, da je le nekaj mesecev zatem moral odstopiti, na njegovo mesto pa je prišel zvesti strankarski kader Robert Časar, ki je za sabo pustil očitno razdejanje. V Intereuropo je prišel Janšev »vojak« Andrej Lovšin, ki je v naslednjih letih sesul nekoč najboljšega špediterja na ravni Jugoslavije.

 

V istem času pa je Janšev prijatelj (iz sicer na videz povsem druge stranke) Igor Bavčar zaigral in zapravil premoženje Istrabenza. Kaj vse je šlo z Istrabenzom v Istri: Banka Koper, zavarovalnica Adriatic, Istrabenzova mreža servisov za oskrbo z gorivom, Droga in z njo Delamaris ter Riba, Kolinska, skoraj ves portoroški turizem, ki vse odtlej še zmeraj životari in toliko let že čaka na boljše gospodarje (Minister Počivalšek pa že pet let obljublja in piše strategije). V istem času sta bili prodani Splošna plovba in Ladjedelnica Izola. V prvem desetletju novega tisočletja je državna politika sesula temelje istrskega gospodarstva. Nekaj so ga sesuli že prej (Mehano, Tomos), nekaj kasneje (Cimos), zdaj je na muhi še zadnji istrski dragulj – Vinakoper.

 width=

Koper, 19.10.2021. Skupinska fotografija vlade pred Pretorsko palačo v Kopru.
Avtor Kabinet predsednika vlade

Tudi ko je pred petimi leti Luko obiskal premier Miro Cerar, je po obisku novinarjem izjavil, da uprava odlično dela, le nekaj dni zatem pa se je začel napad na upravo Draga Matića. Zdajšnja luška uprava (vsaj na videz) uživa podporo ministra Jerneja Vrtovca, a prav na dan Janševega obiska v Kopru se je razširila vest, da njegov odvetnik Franci Matoz, ki od julija letos predseduje nadzornikom v Luki, vztrajno išče pot, da bi dobro leto pred koncem mandata zamenjal vodstvo. Kako naj potem povprečen opazovalec zaupa kampanjskim obiskom vlade, na kateri Janševi sodelavci sadijo rožice o razvoju regije!

 

Tu je treba narediti majhen obrat: čisto vse le ni tako slabo v tokratni Janševi ekipi. Njegove desne roke Zvoneta Černača po osmih letih (po drugi Janševi vladi) ne slišimo več trditi, da se drugi tir Luki (Sloveniji) ne izplača. Ministrstvo Jerneja Vrtovca je bilo tisto, ki je doseglo začetek vrtanja predorov na državno eminentnem infrastrukturnem železniškem projektu.

 

Toda hkrati nikakor ne potihnejo govorice, da bi v 2TDK in vsaj v bližino Luke Koper zelo radi vstopili madžarski lastniki (le kako bi dvomili v takšne namige glede na odnose med Slovenijo in Madžarsko in glede na ofenzivo madžarskega kapitala v Sloveniji!). Prav tako nikakor ne potihnejo militantne skupine nasprotnikov gradnje drugega tira, ki jih sestavljajo člani blizu stranki SDS. Očitno ostajajo te skupine v pripravljenosti za čas, ko bo morala sedanja koalicija spet v opozicijo in jih bo razvoj Luke in Istre prav tako malo brigal ali skrbel, kot jih je, ko so bili v opoziciji.

 

Sedanja vladna ekipa je ob tokratnem obisku v Istri ostala pri obljubah tudi pri ureditvi dolgotrajnega vodnega vira, od ekološke železniške nesreče pri Hrastovljah pa sta minili skoraj dve leti in pol.

 

V Istrsko-kraški regiji trenutno res poteka 325 projektov, vendar so vsi skupaj težki le 128 milijonov evrov. Je to dovolj za kakršen koli obrat od padca, ki ga je regija doživela v zadnjih 20 letih?

 

Žrtve lastnih navzkrižnih interesov

Istrani se zavedajo, da njihov prostor omogoča veliko poslovnih priložnosti in razmeroma lagodno življenje, toda hkrati postaja ravno zaradi obetavnih priložnosti to okolje žrtev navzkrižja interesov. Ti delujejo v nasprotju s pričakovanji o razvoju in napredku. V Istri se je v desetletjih po drugi svetovni vojni (ko je bila dežela uničena in dodobra osiromašena zaradi eksodusa prebivalstva) začel velik razcvet, ki so ga vodili predstavniki tedanje enopartijske države. Po slovenski osamosvojitvi in vzpostavitvi demokratične države pa, paradoksalno in v nasprotju z iluzijami o samostojni državi, že desetletja traja ropanje in bogatenje posameznikov na račun dosežkov nekdanjega sistema. Razvoj slovenskega dela Istre zaradi očitne prevlade posameznih zasebnih interesov na več načinov zaostaja.

 

Istra se ponaša z vrsto izjemnih dosežkov, ki so bili plod napredne miselnosti, trdega dela in razvoja v desetletjih po drugi svetovni vojni, vendar v novem sistemu ni zgradila ustreznih političnih in kulturno-družbenih obrambnih mehanizmov, ki bi preprečili uničevanje, plenjenje in nazadovanje ekonomskega temelja. In, da ne bi bilo nesporazumov, Janševa vlada niti približno ni edini krivec za tak položaj. Saj bi težko rekli, da je za Istro škodljiv imperij Bojana Petana nastal s pomočjo stranke SDS, da je imel Janša prste vmes pri prodaji Metropol hotelov, pri vseh snubcih za Vinakoper, ali da je Janša kriv za politične razmere v občini Piran, kjer že vrsto let prevladujejo lokalni šerifi z na videz povsem drugimi političnimi predznaki in drugimi strici iz ozadja, vendar na zelo podoben način »krvavi pod kožo«.

»Primorska je bila prav zaradi svoje izpostavljenosti in rasti iz fašizma skozi partizanstvo prisiljena ustvarjati razmere razvoja, zato je bila med najnaprednejšimi deli Slovenije. Zdaj pa je postala mikavna za plen in zavist. Zato bi morali premisliti, kaj zmoremo in kaj je smiselno, ter povrniti skrb za nacionalni interes. Mi pa smo kar hiteli in pustili, da nam je tujina opredeljevala, kaj vse moramo prodati (same dragulje), namesto da bi sami odločali, kaj bomo prodali, in ne tistega, v kar smo vložili največ energije. Ti, ki imajo veliko, hočejo imeti še več. Tudi na račun majhnih, kot je Slovenija,« je ob prazniku priključitve Primorske leta 2017 povedal primorski pesnik Ciril Zlobec.

 

Boris Šuligoj