VRSTICE, KI JIH ZDAJ BERETE, PIŠEM, KO JE ŽIGA ČOPI NAJVERJETNEJE V GARDEROBI TIK PRED ENO OD PETIH IZVEDB PASIJONA PO JANEZU J. S. BACHA, V KATERI V GLEDALIŠČU NEMŠKEGA MESTA AACHEN POJE GLAVNO VLOGO EVANGELISTA. NA FACEBOOK PROFILU NJEGOVEGA OČETA, ZNANEGA GLASBENIKA IN DIRIGENTA AMBROŽA ČOPIJA, RAVNO BEREM, KAKO STA Z ŽENO SUZANO, PRAV TAKO GLASBENICO, POLNA PRIČAKOVANJA IN HVALEŽNOSTI PRED VEČERNIM KONCERTOM. »OB TAKIH TRENUTKIH SE ZAVEMO, KAKO MOČNO GLASBA PRESEGA ČAS, PROSTORE IN GENERACIJE TER KAKO SKRIVNOSTNO POVEZUJE SRCE Z VEČNOSTJO,« JE ZAPISAL ČOPI STAREJŠI IN DODAL S PARAFRAZO ZNANE MISLI H. C. ANDERSENA, NAJ GLASBA SPREGOVORI TAM, KJER BESEDE UTIHNEJO.
KO BESEDE UTIHNEJO
Žiga Čopi je star komaj 24 let. Odraščal je v glasbeni družini in glasba mu teče po žilah. Je prijeten sogovornik – zanimivo ga je poslušati in brati, kako iskreno ima rad to, kar počne.
Spoznala sem ga lani pred radijskim mikrofonom ob izjemni zmagi, ko je na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije – TEMSIG – prejel zlato priznanje, prvo mesto in neverjetnih 100 točk. To je bila že njegova druga zmaga na tem zahtevnem tekmovanju – prvo je dosegel leta 2022, a teh 100 točk je bilo resnično nekaj izjemnega. Tudi njegova sestra Nika Zarja, takrat stara 15 let, je na istem tekmovanju v razredu profesorice Edite Garčević Koželj dosegla zlato priznanje.
Žiga je na glasbeni šoli v Kopru najprej zaključil violino, nato kontrabas in še kitaro, ki je bila njegov glavni predmet tudi na Umetniški gimnaziji Koper. Nato je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral kompozicijo in bil leta 2021 kot najboljši mladi skladatelj nagrajen na natečaju APZ Maribor. Študij solo petja je zaključil na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Ves čas se je izpopolnjeval pri cenjenih domačih in tujih pedagogih ter kot pevec veliko sodeloval v različnih zborih doma in v tujini.
Njegove odrske uspehe najbolje opiše stavek, da je izjemen moški solist, njegove izvedbe pa so tehnično dovršene in izrazno močne, z impresivno odrsko prezenco. »Vedno sem imel posluh za umetnost, moja obzorja so bila na stežaj odprta, a prišel je trenutek, ko se je bilo treba odločiti. In zmagala je glasba. Zaradi ljubezni.«
Študij kompozicije ga zdaj sicer še čaka, saj trenutno večino časa preživi v tujini. Kadar je doma, se pripravlja na nove projekte. Marca 2024 je v tujini debitiral kot solist in od takrat se mu odpirajo številna vrata – nastopi se vrstijo, tudi koledar za leto 2026 je že skoraj zapolnjen. Pred časom sem ga vprašala, ali bo kmalu potreboval managerja, in prav na tej točki sva po letu dni klepet nadaljevala: »Sem v dogovorih z agencijo, prek katere sem imel marca priložnost za debi v nemški operni hiši. Želim sprejeti pravo odločitev.«
V NOTE UJETI ČUSTVO IN DRUGAČEN SVET
Glasba izraža čustva. Le kje so meje med tehničnim znanjem in tistim, kar je Žigov oče ob njegovi zmagi na tekmovanju TEMSIG opisal kot nekaj, kar »ni bilo zgolj tehnično popolno, ampak ga je dobesedno poneslo onkraj besed«?
Žiga verjame, da mora imeti glasbenik, ki se ločuje od ostalih, »… nekaj v sebi. Ne vem, ali je to prirojeno ali pridobljeno z vzgojo. Tehnično se učiš vse življenje. A ta neka iskra v tebi je – ali pa je ni.«
Njegova barva glasu je posebej primerna za baročno glasbo – oratorije, kantate in opero – z izrazitim čustvenim nabojem.
Kako izraziti to čustvo? »Ker sem v to industrijo vstopil zelo mlad, trenutno sledim predvsem fizičnemu razvoju svojega instrumenta. Telo se bo razvijalo še nekaj let, z njim pa tudi barva in intenzivnost glasu. Zato sem profesionalno pot začel v baroku, postopoma dodajam klasicizem, predvsem Mozartova dela, občasno pa me pokličejo tudi za kakšno romantično koncertno delo. Odkar pomnim, sem imel zelo močan čustveni odziv na glasbo. Muzikalnosti mi nikoli ni primanjkovalo, sem pa moral razvijati veliko predanost tehničnemu aspektu solopetja. Glede odrske prezence pa bi rekel takole: učil sem se več instrumentov, a prvič sem zares zasijal in začutil, da je to to, ob svojem prvem nastopu iz solopetja. Živim za občutke po dobri predstavi, ko večstoglavo občinstvo navdušeno vstane, ploska in vzklika, ob priklonu pa se energija še posebej razplamti.«
Svet, v katerem se zdaj giblje, je drugačen, laikom manj znan – v čem je presenetljiv, kakšna so zakulisja? »Čas produkcije, še posebej festivalske, rad opišem kot zgoščen nabor čustev, zelo podoben tistim, ki jih v srednji šoli doživimo v štirih letih, le da se pri nas vse to zgodi v enem ali dveh mesecih. Najprej spoznaš novo ekipo in tega te je pogosto zelo strah, dokler ne ugotoviš, da bodo nekateri postali doživljenjski prijatelji. Čutiš domotožje, učiš se režije, se prilagajaš življenju v novem mestu. Kmalu pa se z ekipo zelo povežeš, a prej, kot bi si mislil, pride premiera – velik preizkus, za katerega smo vsi delali več tednov. Na koncu si srečen, da je uspelo, občutiš energijo navdušenega občinstva, hkrati pa veš, da je vse skupaj grenko-sladko, saj se boš od ekipe kmalu poslovil. Mislim pa, da se vsi zavedamo, kako privilegirani smo, da živimo v tako čustveno razburkanem svetu.«
Spoznava izjemne glasbenike, dirigente in pevce – v tej druščini je kot riba v vodi. Kako se počuti, kaj se mu zdi pomembno? »Ker sem po KGBL-ju skoraj takoj stopil v profesionalni svet in nekako preskočil akademsko pot, se mi zdi izkušnja iz prve roke izjemno pomembna za grajenje značaja. S pravim tempom in postopnim nalaganjem vedno zahtevnejših projektov je to skoraj recept za plodovito kariero. V tej industriji so odnosi in zaupanje zelo pomembni. Zato sem še toliko bolj prepričan, da ko enkrat začutiš, da jezdiš val in z vsakim projektom širiš krog poznanstev ter ljudi, ki ti zaupajo, ni smiselno načrtno skočiti z deske v morje in prekiniti trenutka. Nikoli ne veš, kdaj se bo tak val spet pojavil. Mislim, da kolegi in maestri cenijo, da se s takšnimi pritiski že tako zgodaj uspešno soočam. Od vseh se ogromno naučim, zato se mi zdi zelo pomembno, da si v takih trenutkih dovolim biti spužva, še posebej, kadar delam z glasbenimi legendami, kot je maestro Riccardo Muti.«
ŽIVETI TRENUTEK
Kako Žiga Čopi diha ta čas svojega življenja? »Včasih je težko biti zares v trenutku, skušam se opominjati, kaj se mi dogaja. Mislim, da sem se naučil vsaj to, da se ob priklonu umirim, globoko vdihnem in poskusim za hip ustaviti čas. Lani v Milanu, ko smo z maestrom Riccardom Mutijem novembra koncertno izvajali Mozartovega Don Giovannija, smo pevci skoraj celotno opero sedeli in čakali na svoje vstope le meter stran od njega. Med svojo najdaljšo pavzo sem začutil, kako mi adrenalin popušča, kako se počasi zares zavedam absurdne lepote situacije – da imam čast ustvarjati glasbo z živo legendo. Tisti občutek je bil nepopisno lep. Potočil sem tudi kakšno solzo.«
Svet je lep in velik, je nanj pripravljen? »Izkušnje me gradijo, pritiske lažje prenašam. Še vedno se učim, kako uravnotežiti delo s počitkom in regeneracijo, a za zdaj se še zanašam na to, da sem mlad in lahko preizkušam svoje meje. In res je – svet je zelo lep, zato bi morali biti nanj bolj ponosni in ga bolj negovati.«
Žiga Čopi je hvaležen staršem za vso pomoč, znala sta mu stati ob strani v dobrih in manj dobrih trenutkih. Trenutno je v Nemčiji, poleti bo v Innsbrucku ob 50. obletnici Festivala stare glasbe sodeloval pri glavni festivalski produkciji opere Il pomo d’oro baročnega skladatelja P. A. Cestija. Ne razmišlja preveč naprej, pušča času čas in diha s polnimi pljuči.
