Po novem naj bi vsi zaposleni v Sloveniji prejeli dodatek, ki bo znašal 639 evrov in ga bo treba izplačati najpozneje do 18. decembra. Za podjetja z likvidnostnimi težavami so predvidene izjeme – izplačilo lahko prestavijo do 31. marca prihodnje leto. Ob izpolnjevanju dodatnih pogojev pa bo dovoljeno tudi delno izplačilo: četrtina do decembra letos, preostanek do marca prihodnje leto. Te izjeme ne veljajo za javni sektor, kjer ostaja zaveza izplačila v rednem roku. Zakon ureja tudi zimski dodatek za upokojence. Prejeli ga bodo vsi upravičenci do letnega dodatka, in sicer v višini 150 evrov. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ga bo izplačal do 19. decembra, v primeru kasneje priznanih pravic pa najpozneje z majsko pokojnino leta 2026.
ZIMSKI REGRES, BOŽIČNICA, 13. ALI 14. PLAČA …
V domači javnosti se je za ta, v Sloveniji nov prejemek od dela, prijelo ime božičnica. Drugje, kjer ga že poznajo, mu pravijo tudi 13. ali 14. plača. Ne samo po imenu, božičnice se od države do države razlikujejo tudi po načinu izračuna (višini), času izplačila in temu, ali gre za zakonsko določeno obveznost delodajalca ali ne. A glavni cilji božičnice so povsod isti in so običajno naslednji: motivacija in nagrajevanje zaposlenih, povečanje kupne moči in izboljšanje življenjskega standarda ter omilitev (pre)nizkih plač ali pokojnin (korektiv plačnega ali pokojninskega sistema). Sliši se dobro in kot nekaj, kar bi lahko bilo koristno za vse ekonomske subjekte oz. za narodno gospodarstvo kot celoto.
Ko ljudje s srednjimi ali nižjimi dohodki prejmejo dodatno vsoto denarja, ga najpogosteje porabijo za takojšnje potrebe, saj je njihov proračun že v osnovi tesen, ali za izboljšanje vsakodnevnega življenja. Privoščijo si boljšo hrano, pravočasno poravnajo položnice in najemnine, kupijo knjigo ali družino peljejo na izlet. Lahko popravijo avto, kupijo nova oblačila ali pohištvo, odidejo na masažo, obiščejo tekmo priljubljenega kluba ali kako drugače poskrbijo za svoje zdravje, razvedrilo in navsezadnje dobro počutje. V tem primeru se dodatna sredstva takoj pretopijo v višjo potrošnjo in se takoj vrnejo v obtok. Praviloma ostanejo v lokalnem okolju, kar sproži multiplikatorni učinek in ima pozitiven vpliv na celotno gospodarstvo. Drugače je pri najbogatejšem sloju prebivalstva. Premožni ljudje redko zvišajo porabo glede na dodaten prihodek, saj so njihove osnovne potrebe pokrite. Dodaten denar najpogosteje privarčujejo ali investirajo v vrednostne papirje, sklade in nepremičnine ter luksuz. To ima zelo majhen neposredni vpliv na domačo potrošnjo, kar pomeni, da je tudi učinek na povpraševanje, zaposlenost in BDP majhen. Enako velja tudi za znižanje davkov najpremožnejšim.
KAM GRE DENAR, KI GA DRŽAVA PORABI ZA REFERENDUME?
Da država razmetava z denarjem in da gre za nepotreben strošek, so mnogi glasni vsakič, ko beseda steče o referendumu. O tem, da gre za nepotreben strošek oz. bolje rečeno izogibanje odgovornosti izbranih predstavnikov ljudstva, bi lahko razglabljali na dolgo in široko. A na tem mestu nas bolj zanima, kam gre denar, porabljen za organizacijo referenduma, in kako to vpliva na celotno ekonomijo. Stroški referenduma znašajo okoli 5 milijonov evrov. Kritiki pogosto negodujejo nad neučinkovitostjo države in odločevalcev, da je ta denar vržen v peč. V resnici ni čisto tako. Največji delež (približno 55 %) gre za nedomestila članom in članicam volilnih odborov. Torej tistim ljudem, ki vas vsakič prijazno pričakajo na volišču, vam ponudijo piškot ali dva, opremijo z navodili in ostalim potrebnim za glasovanje. Na koncu glasove tudi preštejejo in dostavijo volilni komisiji. Njim gre približno 2,75 milijona evrov, ki jih dobijo na roke takoj po opravljenem delu. Podobno kot pri božičnici se ta denar takoj prelije v potrošnjo in tako pozitivno vpliva na gospodarsko aktivnost. Naslednja najvišja postavka med stroški referenduma so poštne storitve, ki znašajo okoli 24 % vseh stroškov oz. približno 1,2 milijona evrov. Sledijo stroški tiska, najema in opreme volišč ter ostali logistični stroški. Kot lahko vidimo, gre za sredstva, ki se nemudoma vrnejo v gospodarstvo in kot taka zagotovo niso vržena v peč.
VIŠJE PLAČE JAVNIH USLUŽBENCEV V NOS ALI DENARNICE PODJETNIKOV?
Javni uslužbenci so nedavno prejeli še drugo delno povišico v sklopu nedavno sprejete plačne reforme. Tudi slednjo so številni podjetniki, gostinci pa tudi nekateri novinarji in uredniki pri zasebnih medijih označili za darilo vlade volivcem, za razmetavanje denarja in se jezili, »da si moramo pa mi, ki delamo v gospodarstvu«, višje plače sami zaslužiti, vendar je logika podobna kot zgoraj: dodatna sredstva, ki so jih prejeli javni uslužbenci, se praviloma hitro pretopijo v potrošnjo. Tako bo verjetno bolje, da obrtniki, gostinci ali podjetniki namesto za pisanje dolgih jokajočih spisov na družabnih omrežjih svoj čas namenijo oblikovanju načrta, kako bodo dodatna sredstva v obtoku hitreje zaokrožila.
Dodatna sredstva, ki jih prejmejo osebe z nižjimi in srednjimi dohodki, so koristna celotnemu gospodarstvu. Če so potrošena v panogah, kot sta gostinstvo in turizem ali kulturno-kreativni sektor, to pomembno požene gospodarsko aktivnost na ravni celotne države. Hkrati pa to dokazuje, da je meja, ki zaposlene deli na javni in zasebni sektor, v resnici zelo zabrisana. Denar teh ločitev ne pozna, pomembno je, da kroži.
