Kar zavestno izberemo. Čeprav cinizem ne rešuje ničesar in najmanj pomaga pri občutku za prihodnost, sem želela to kolumno začeti tako: »Zadnje čase se mi zdi, da je denarja v državi ogromno, ali bolj natančno, da denar ni problem. Seveda je to samo moj občutek, ko berem o božičnicah, o odlogu plačevanja cestnin, o ogromnih honorarjih za »toplo vodo in zrak v konzervi«, ki nista umetniški inštalaciji ali turistični suvenir iz programa EPK, ampak čisto zares napisana strategija o pravilnem delovanju za potrebe uradnikov EPK.
Me prav nič ne čudi tale strategija, saj sem pred nekaj malega leti bila priča izjavi strokovnjakinje za strategije, da za primeren honorar napiše strategijo pasje ute. Vsake toliko se nam zgodi trenutek, ko vidimo, da je cesar nag, pa nam to prav nič ne pomaga. Ujeli smo sistem na laži, pa kaj. Pomembno, da smo ga ujeli, moči za kaj več tako ali tako ni. Nekaj strokovnjakinj in strokovnjakov iz tega sistema bomo dali na klop za čakanje (nikoli ne veš, kdaj nam njihova lojalnost pride prav), in to bo to. Deluje pa tak trenutek antidepresivno. Tudi to je nekaj. In denarja, ki bo hranil naš cinizem, je očitno na pretek.«
Naivnost je bolj moj habitat, zdi se mi, da lahko postavljam resnična vprašanja šele od tam. Naivnost je bliže literaturi in umetnosti, bliže prostoru, v katerem prepoznavam svet in njegovo delovanje. Pred dnevi smo na pobudo ZRS v Kopru javno razmišljali o zgodovini prihodnosti Kopra. Naslov noče biti nič drugega kot to, kar je, koliko smo o svoji prihodnosti razmišljali včasih in ali nas je temeljit razmislek o tem, kaj smo, pred leti, pripeljal do uspehov danes?
Zdi se mi popolnoma logično, da so naši predniki snovali vrste dejavnosti, ki so povezane z morjem: pristanišče, ladjedelništvo, hotelirstvo, ribištvo, pomorstvo. Verjetno je tudi državna in ne zgolj lokalna politika razmišljala o tem in delovala v smeri razvoja prav te, za slovensko obalo tako pomembne dejavnosti. Imeli smo občutek, da smo pomorska država in pomemben igralec v državi. Prav tako so naši predniki razmišljali o izobraževanju. Učiteljišče v Portorožu je iz naših staršev in starih staršev naredilo učitelje, ki so Primorce naučili brati in pisati. Pred skoraj 25 leti smo si smelo zastavili ustanovitev Univerze na Primorskem in vsi od gospodarstva do politike so verjeli, da nam to lahko koristi pri razvoju našega prostora in izboljša kakovost življenja. Kaj se je zgodilo, da imamo danes občutek, da nam ni boljše, ampak slabše? Seveda ne velja za starejše od 50 let, po statističnih podatkih je naše življenje v tej državi odlično. Preostali, veliko mlajši, pa zavihajte rokave in vzemite stvari v svoje roke. In ne skrbite zgolj za taktične izračune, ki vam prinašajo volilne glasove, zares se zavežite imperativu, da morate upravljati skupne zadeve.
