S hojo po dvotirni progi brez dogovora, brez konsenza in brez dokončne pike. Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne in na pragu tretje ima ta dvotirnost realne učinke. Partizani niso več zmagovalci in domobranci niso več izdajalci. Naprednost ni več vrlina, nazadnjaštvo pa postaja odlika. Laž ni več obsojanja vredna nečednost, temveč le alternativa resnici. Stalno ponavljanje lažnih trditev, ki sčasoma postanejo resnica, ni več le hipoteza. Je način delovanja, ki je pripeljal do dvoma v resnico. Do tega, da resnica ni več ideal, temveč velik vprašaj. Resnica ni in ne sme biti absolutna.
Laž s kratkimi nogami pa je postala še kako hitra in neulovljiva. Več kot je laži, težje jo je ujeti. Nikogar ne briga, da se je predsednik prek luže v enem mandatu zlagal več kot tridesettisočkrat. In nikogar ne briga, da se tudi naši politiki zlažejo kar tako, mimogrede.
Dogajanje po letošnjih volitvah je lep dokaz, da je laž sprejeta že v samem jedru politike. Vsi smo na primer vedeli, da je neki politik lep čas pred volitvami lagal, ko je govoril, da ne bo sedel v naročje drugega politika. Nihče mu ni verjel, zato zdaj, ko je ves nasmejan in optimističen izjavil, da se vrača v njegov objem, to jemljemo kot nekaj samoumevnega. Stara logična uganka se glasi: če je za nekoga jasno, da ves čas laže, kako sploh prepoznamo, kdaj govori resnico? Katera njegova izjava je sploh lahko verodostojna? Če bi ta politik jutri priznal, da je pred volitvami lagal, bi bila to laž ali resnica?
V družbi vlada nenapisan konsenz, da ni nič narobe, če politik laže. Njegova laž mora imeti svoje razloge. Pragmatične, državniške in zavestno zavajajoče. Politik mora lagati zato, da ga nasprotnik ne spregleda. V skrajnih primerih sovražnik, ki ogroža mlado državo in njeno demokracijo. Posebej politik na oblasti mora z lažmi zmesti vse, ki bi ga utegnili ogroziti. Vse, ki bi ga hoteli vreči z oblastniškega trona. Skratka, gre za neke vrste blefiranje. Nasprotnik, tako kot igralec pri pokru, ne sme vedeti, kakšne karte ima politik v rokah in kaj namerava z njimi narediti. Zato je logično, da javnost politika zaradi njegovih laži le redkokdaj kaznuje.
Ne pribija ga na križ, ne zahteva odstopa, ne požene se na ulice, temveč se le nasmehne in zamahne z roko. Sprejme to igro z besedami: saj smo to pričakovali in nas ni prav nič presenetilo. Tako kot nas ni presenetilo, da po dvotirni progi vozita dve zmagovalni lokomotivi. Tista, ki je zmagala absolutno, in tista, ki je zmagala relativno ter je bila pri vključevanju izgubljenih vagonov v svojo kompozicijo spretnejša. Kar konec koncev sploh ni tako slabo. Dobro je imeti občutek, da si ne glede na to, za koga si volil, del zmagovalnega tabora.
In oba tabora bosta na novo pisala našo zgodovino. Nekateri pa jo bodo tudi spreminjali. Pred našimi očmi.
